VSRS Sodba II Ips 200/2012

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 672,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 30 dni tožniku vrniti stanovanjsko pravico na stanovanju ... v Ljubljani, in da mu je dolžna v roku 30 dni prodati to stanovanje za vsoto 30.000,00 EUR, tj. pod enakimi pogoji, pod katerimi je to storil oziroma bi lahko storil vsak imetnik stanovanjske pravice v Republiki Sloveniji kot njen državljan oziroma pod pogoji, ki so bili določeni v „Zakonu za odkup stanovanja“, na katerem je obstajala stanovanjska pravica, temu pa ustreza navedena vsota. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je (tudi v drugem sojenju) zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 39/2012 dopustilo glede vprašanja, ali zagotavljajo določbe Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/2002, Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju MSVN) državljanom nekdanje SFRJ, ki so ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ/91) imeli stanovanjsko pravico, niso pa pridobili državljanstva RS, pravico do odkupa stanovanja po 117. in nasl. členih SZ/91. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je tožnik proti drugostopenjski sodbi vložil pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ob uveljavitvi SZ/91 imel stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, in da takšne pravice zgolj zato, ker ni bil državljan RS, ni mogel izgubiti. Pritrjuje ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je moral imeti enake pravice do odkupa stanovanja po SZ/91 kot so jih imeli drugi interesenti za odkup, in stališču, da 6. člen Priloge G MSVN od držav naslednic zahteva, da se notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami uporablja enako za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnega razlikovanja. Nesprejemljiv pa je potem zaključek pritožbenega sodišča (sklicujoč se na Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/1991 z dne 25. 6. 1991, v nadaljevanju UZITUL), da tožnik izključno zato, ker ni bil državljan RS, ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornem stanovanju oz. ni imel pravice odkupiti sporno stanovanje po določilih 117. člena SZ/91. Zaključek, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za odkup spornega stanovanja po določilih SZ/91 (ki je v nasprotju z 117. členom SZ/91, Prilogo G MSVN in 68. členom Ustave RS), je materialnopravno zmoten. Upoštevaje določila Priloge G MSVN je ugotoviti, da je pogojevanje odkupa stanovanja z obstojem državljanstva RS za državljane SFRJ neutemeljeno. V obravnavanem primeru gre za uresničitev pravice do odkupa, ki jo zakonodaja RS podeljuje vsem imetnikom stanovanjske pravice. Gre za pravico do nepremičnega premoženja, ki jo je v skladu z 2. členom Prilog G MSVN treba priznati ne glede na državljanstvo oz. brez diskriminacije. Bistvo določil Priloge G MSVN je ravno v tem, da se odpravijo in preprečijo učinki stare pravne ureditve držav naslednic, ki so omogočale diskriminatorno razlikovanje med državljani RS in državljani SFRJ. Ne drži, da tožnik v skladu z določili Ustave RS ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornem stanovanju z odkupom v postopku privatizacije stanovanja. Zakon in ratificirana mednarodna pogodba namreč tožniku, kot bivšemu državljanu SFRJ in imetniku stanovanjske pravice v RS, dajeta pravico do odkupa spornega stanovanja. Zato je tudi tožniku po 68. členu Ustave RS omogočena pridobitev lastninske pravice, čeprav je tujec (oz. nima državljanstva RS). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnik v obravnavani pravdi zahteva vrnitev oz. priznanje stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani in odkup navedenega stanovanja za kupnino 30.000,00 EUR, t. j. pod enakimi pogoji kot so to lahko storili imetniki stanovanjske pravice - državljani RS po določilih SZ/91. Pravico do odkupa stanovanja uveljavlja na podlagi MSVN.

7V prvem odstavku 2. člena Priloge G MSVN je res določeno, da pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. 12. 1990, ta država priznava, varuje in ponovno vzpostavlja v skladu s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče oseb. Vendar pa tožnik zmotno meni, da dolžnost ponovne vzpostavitve velja tudi za stanovanjsko pravico. Vprašanje stanovanjske pravice je v Prilogi G urejeno drugače. Posebna določba od držav naslednic ne zahteva ponovne vzpostavitve stanovanjske pravice, temveč le, da se "notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami uporablja enako za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnega koli razlikovanja na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva ali drugega stanja" (6. člen Priloge G MSVN)(1).

8V skladu s 117. členom SZ/91 je pravica zahtevati odkup stanovanja pripadala vsem imetnikom stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve tega zakona (19. 10. 1991). Vendar pa je ob tem potrebno upoštevati tudi UZITUL (ki je bil splošni predpis o prometu z nepremičninami na območju Republike Slovenije). Ta v 16. členu določa, da so fizičnim osebam, ki ob uveljavitvi tega zakona nimajo državljanstva Republike Slovenije, ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčene lastninska pravica in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih imajo ob uveljavitvi tega zakona (prvi odstavek); ter da do ureditve pravic tujih oseb na nepremičninah osebe iz prejšnjega odstavka ne morejo pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičninah na območju Republike Slovenije, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti (drugi odstavek) oz. preprosteje povedano, da tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji. To pomeni, da je pravica zahtevati odkup stanovanja pripadala le tistim osebam, ki so ob uveljavitvi SZ/91 (19. 10. 1991) imele stanovanjsko pravico (prvi pogoj), poleg tega pa so morale izpolnjevati tudi pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah na območju Republike Slovenije, t. j. državljanstvo RS oz. vzajemnost (drugi pogoj).

9V obravnavanem primeru je tožnik po dejanskih ugotovitvah (na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano) ob uveljavitvi SZ/91 sicer imel stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, vendar je bila njegova zahteva za odkup stanovanja zavrnjena, ker ni izpolnjeval pogoja državljanstva RS. Revizijsko sodišče pritrjuje razlagi pritožbenega sodišča, da 6. člena Priloge G MSVN (ki določa, da se notranja zakonodaja države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami uporablja enako za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnega koli razlikovanja) ni mogoče razumeti tako, da se omogoči odkup stanovanja po 117. členu SZ/91 tudi osebam, ki ob uveljavitvi SZ/91 niso izpolnjevale pogojev za odkup. Ker torej tožnik v času uveljavitve SZ/91 ni izpolnjeval obeh pogojev za odkup stanovanja, ki sta veljala enako za vse interesente za odkup stanovanja, se odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka izkaže za materialnopravno pravilno (tudi upoštevaje MSVN).

10Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-761/03, U-I-318/04.