VSRS Sodba II Ips 68/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 337,09 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja lastnik parcel št. 2304 in 2313 k.o. ... in da je toženka dolžna dopustiti prepis lastništva na teh nepremičninah do 1/3 iz njenega imena in lastništva na ime tožnika.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi zmotno zaključujeta, da tožnik ni bil v dobri veri. Prezrli sta darilno pogodbo, s katero je brat E. M. leta 1959 tožniku prepustil vse svoje premoženje. Ker je bil dejanski lastnik, ga vpis v zemljiški knjigi ni motil, z deležem brata pa je prosto razpolagal. Njegova dobra vera izhaja tudi iz okoliščin, da je na družinskem posestvu preživel vse življenje ter skrbel za mater in brata. Pri pridobivanju posojil ni imel težav, saj so se nepremičnine smatrale za njegove. Sodbi ne upoštevata, da zemljiškoknjižno stanje v obdobju od 1945 do 1992 ne odraža dejanskega lastninskega stanja ter da se pogodbe, sklenjene med sorodniki, niso izpeljevale v zemljiški knjigi, saj so bila večja premoženja izpostavljena nacionalizacijam in restrikcijam. Tožnik je ves čas vedel, da je družinsko premoženje njegovo, saj je prevzel obvezo skrbeti za ostarelo mater, mlajšega brata in za vse premoženje. Nacionalizacijska odločba njemu in bratu nikoli ni bila vročena, zato na njegove premoženjske razmere ne more vplivati. Na njeni podlagi opravljen vpis v zemljiški knjigi v korist toženke pa tudi ni dopusten, ker so bile nacionalizacije prepovedane že leta 1962.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpostavlja, da revizija pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in navaja nova dejstva, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje o izostanku tožnikove dobre vere ter predlaga, da sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži v plačilo vseh stroške revizijskega postopka skupaj z obrestmi.

5Revizija ni utemeljena.

6Podlaga za presojo je dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje in katerega pravilnost je potrdilo sodišče druge stopnje, Vrhovno sodišče pa je nanj vezano (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaradi tega ni mogoče upoštevati tistih navedb, ki ga kakorkoli relativizirajo ali presegajo. Določene revizijske trditve (tj. da se je tožnik zavezal skrbeti za mater, brata in za premoženje, da nacionalizacijska odločba zanj in za brata nima učinka) pa celo presegajo tožbeno trditveno podlago in predstavljajo nedovoljene revizijske novote (prim. 372. člen ZPP).

7Pogoje za zatrjevano priposestvovanje določajo pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) v paragrafih 1460 - 1471, po katerih se zahteva, da ima priposestvovalec stvar v posesti, da je njegova posest pravična, poštena in pristna in da je trajala ves po zakonu določen čas. Navedeno pomeni, da se posestnik stvari ne sme polastiti s silo, zvijačo ali skrivaj (paragraf 1464), da mora biti dobroveren (paragraf 1463 in 326) in da se mora posest opirati na naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (paragraf 1461), opisani pogoji pa morajo biti izpolnjeni ves čas trajanja dvajsetletne priposestvovalne dobe(1).

8Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni izkazal pogojev za pridobitev lastninske pravice, saj v času trajanja priposestvovalne dobe ni bil v dobri veri. Ne drži revizijski očitek, da sodišči darilne pogodbe iz leta 1959 nista vzeli v obzir. Ne glede na njo sta kot odločilno okoliščino pravilno upoštevali, da je tožnik ves čas štel, da je 1/3 solastni delež nepremičnin last njegovega brata E. M. Takšen zaključek potrjuje dejstvo, da je tožnik naknadno (v zapisniku z dne 25. 1. 1970 o poizvedbah zaradi osnovanja nove zemljiške knjige) podpisal za resnično stanje, da sta obe nepremičnini solast njega, D. M. in E. M. vsakega do 1/3. S tem je priznal, da je dejanski lastnik sporne 1/3 (še vedno) brat E. M., hkrati pa konkludentno izjavil, da se sam v tem delu ne šteje za lastninskopravnega upravičenca in da nepremičnini, ki ju poseduje, nima za svoji. Posestnika, ki misli, da nepremičnina pripada drugemu, zato ni mogoče označiti za dobrovernega.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP). Tožnik, ki z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, toženki pa mora povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški znašajo 337,09 EUR ter obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov in davek na dodano vrednost (razvidni so iz odmere na list. št. 59 spisa). Odmerjeni so skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003), na katero napotuje prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ki se uporablja na podlagi 19. člena ZOdv-C). Tožnik je stroške dolžan plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

---.---

Op. št. (1): Trideset letna priposestvovalna doba je bila skrajšana na dvajset let z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča dne 4. 4. 1960; glej poročilo VS SL št. I/1960.