VSL sklep II Cp 545/2012

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, v delu, ki se nanaša na toženko, spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 13. 1. 2010 dalje do plačila in v 3. točki tako, da je tožnik dolžan toženki plačati njene pravdne stroške v znesku 969,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 628,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da tožniku nerazdelno plačata 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 13. 1. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je zakonske zamudne obresti od 23. 11. 2008 do 12. 1. 2010 je zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati pravdne stroške v znesku 1.573,08 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek glede nje, podrejeno pa, da v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje, oziroma, da opravi novo glavno obravnavo, vse s stroškovno posledico. Uvodoma povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se ne strinja. Po njenem prepričanju je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe shranjevalne pogodbe (od 729. člena Obligacijskega zakonika; OZ, dalje). Analogija glede uporabe teh določb v konkretnem primeru ni pravilna oziroma je nezakonita. Toženka avtomobila ni sprejela v hrambo v dogovoru s tožnikom, med njima ni bila sklenjena pogodba. Sodišče prve stopnje je očitno poskušalo vzpostaviti dokaz o pravilnosti svojega stališča (o odškodninski obveznosti toženke), s primerno pravno konstrukcijo v razmerju med tožnikom in toženko, na podlagi katere bi lahko obrazložilo, zakaj naj bi bilo ravnanje toženke nedopustno, torej protipravno, oziroma zakaj naj bi bila podana njena odgovornost za nastalo škodo tožniku. Meni, da njeno ravnanje ni bilo nedopustno ali protipravno, vsekakor pa tudi ni odgovorna kot povzročitelj škode. Vprašljiv je obstoj kakršnekoli vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Ker je tožnik ugovarjal veljavnosti pogodbe in je bil s sklepom sodišča celo napoten na pravdo, je štela, da avtomobila ne želi, ampak želi nepremičnino, ki jo je še za časa življenja pridobila od zapustnika. Ker je imela celotno zapustnikovo premoženje v posesti, ga je bila upravičena uporabljati, kar ni nič nepravilnega ali protipravnega oziroma nedopustnega. Po zapuščinski obravnavi 7. 11. 2006, na kateri je tožnik oporekal veljavnosti oporoke, je upravičeno štela, da, do odločitve na sodišču, kot posestnica celotnega zapustnikovega premoženja, lahko uporablja osebno vozilo. Uporabljala ga je skrbno kot dober gospodar. Dejstvo je, da ji je toženec 5. 1. 2007, ko sta se skupaj vozila v avtomobilu, vozilo odvzel in ji ga kasneje ni več vrnil. Obsojen je bil za kaznivo dejanje zatajitve, sama pa je storila vse, da bi vozilo dobila nazaj v posest, vendar ji to ni uspelo. Ne spozna se na posebne predpise o morebitnem skrbniku ali upravitelju zapuščine. Dejstvo, da je vozilo uporabljala, ne more predstavljati podlage za očitek, da je ravnala nedopustno ali protipravno, sicer pa bi lahko šlo za opravičljivo pravno zmoto, kot je bilo to upoštevano v znani odločbi Vrhovnega sodišča RS v letu 2004. Na razlogovanje sodišča, da če se z avtomobilom ne bi vozila, do situacije, da bi ji bilo vozilo odvzeto ne bi prišlo, ponuja drugačno razlogovanje in sicer, da v kolikor tožnik ne bi povzročil situacije, da sodišče 7. 11. 2006 ni zaključilo zapuščinske obravnave, se z vozilom 5. 1. 2007, ko ji ga je toženec protipravno odvzel, ne bi vozila. Ocenjuje, da ne more biti podana njena odgovornost, saj je ravnala v skladu z dejstvom, da tožnik avtomobila ne želi. Ni torej podana njena odškodninska obveznost do tožnika, temveč je dokazana le odškodninska obveznost toženca, kar dokazuje pravnomočna kazenska sodba.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je zoper sodbo pritožila le toženka, zato je bila predmet pritožbene presoje le njena odškodninska odgovornost.

6Bistvenih kršitev določb postopka pritožnica ne uveljavlja obrazloženo, sodišče druge stopnje pa procesnih in materialnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo (1) da je toženka (žena J. P.) po smrti zapustnika J. P., ki je umrl 10. 7. 2005, imela v posesti in uporabljala avtomobil Opel Vektra, last pokojnega J. P., (2) da je tožnik na podlagi oporoke oziroma pravnomočnega sklepa o dedovanju III D 577/2005 predmetno vozilo podedoval, (3) da je toženec 5. 1. 2007 nasilno (brez privolitve toženke) avtomobil vzel in ga ni več vrnil, (4) da je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zatajitve v zvezi s predmetnim vozilom (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 198/2007 z dne 4. 9. 2008 – pravnomočna 7. 4. 2009), (5) da je tožnik na zapuščinskem naroku 7. 11. 2006 izjavil, da oporok, ki jih je napravil zapustnik (4. 9. 2003, 22. 1. 1999, 31. 1. 1998, pri čemer je bila relevantna oporoka z dne 4. 9. 2003) ne priznava in izročitve avtomobila ni zahteval, (6) da je tožnik na zapuščinskem naroku 7. 11. 2006 tiho pristal na to, da avtomobil do konca zapuščinskega postopka ostane pri toženki, (7) da toženka ni bila skrbnica zapuščine in tudi ne upraviteljica zapuščine ter da nobena od strank njihove postavitve tudi ni zahtevala in (8) da je tožniku nastala škoda v višini vrednosti avtomobila 10.000,00 EUR, ker avtomobila po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni prejel.

8Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podana odgovornost toženca, pa tudi odgovornost toženke, pri čemer je odgovornost toženke utemeljevalo s tem, da je razpolagala z avtomobilom v nasprotju z določili Zakona o dedovanju (ZD), ker je razpolagala z dediščino sodediča brez njegovega soglasja, kot tudi v nasprotju z določili OZ (glede hrambe tuje stvari). Štelo je, da je podana (pravna) vzročna zveza med ravnanjem toženke s posledico (toženec je avto odpeljal, ko sta ga skupaj uporabljala). Posledično je ugotovilo, da so izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).

9Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožniku nastala škoda, ker je toženec odvzel toženki avtomobil in ji ga, kljub njenemu prizadevanju, ni več vrnil. Toženka tožniku (zapustnik ga je z oporoko določil za dediča avtomobila), zaradi toženčevega ravnanja, ob zaključku zapuščinskega postopka, avtomobila ni mogla izročiti. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je do škode prišlo, zaradi od toženke neodvisnega vzroka, vendar pa v nadaljevanju napačno razloguje, da je toženkina odgovornost podana zato, ker je povzročila položaj, v katerem je škoda nastala (9. stran obrazložitve sodbe) (1).

10Glede na dejstvo, da je tožnik na zapuščinski obravnavi 7. 11. 2006 oporekal veljavnosti oporoke (napoten je bil na pravdo zaradi neveljavnosti oporoke) in izročitve avtomobila ni zahteval („tiho“ je pristal, da ima toženka avtomobil v posesti), ni mogoče šteti, da „ji je bil avtomobil dan v hrambo“, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (8. stran obrazložitve) (2). Toženka, kot pravilno opozarja, s tožnikom za hrambo avtomobila ni bila dogovorjena. Posledično, za razmerje med tožnikom in toženko, ni mogoče, po analogiji, kot je to storilo sodišče prve stopnje, uporabiti določb shranjevalne pogodbe (729. člen OZ) in tudi ne drugega odstavka 733. člena OZ, na podlagi katerega sodišče prve stopnje gradi toženkino odgovornost.

11Pravno zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženka s tem, ko je brez soglasja tožnika avtomobil uporabljala, kršila predpise ZD, ker ni bila postavljena niti za skrbnico zapuščine (131. člen ZD) in tudi ne za upraviteljico zapuščine (drugi odstavek 145. člena ZD). Toženka, ki je bila po zapustniku sodedinja s tožnikom in je vozilo uporabljala (tožnik ji uporabe ni izrecno prepovedal), po oceni pritožbenega sodišča ni ravnala nedopustno. Tudi izročitve avtomobila tožencu, ki je bil zaradi odvzema vozila kasneje tudi pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja zatajitve, ni mogoče opredeliti kot „razpolaganje, za katerega toženka ni imela soglasja sodediča“.

12Dejstvo, da je toženka avtomobil uporabljala in se vozila skupaj s tožencem, običajno ne privede do take posledice, kot v obravnavanem primeru (toženec je vozilo odvzel in ga ni več vrnil). Posledica, do katere je prišlo, pa tudi ni bila predvidljiva. Vrednostno merilo (predvidljivost negativne posledice ravnanja), ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode (131. člen OZ), ne daje opore za sklep, da bi bilo toženkino ravnanje protipravno. Protipravno je namreč le tako ravnanje, katerega predvidljiva (čeprav ne nujno najbolj verjetna) posledica je nastanek škode (3).

13Toženkino ravnanje ni bilo protipravno (nedopustno), zato manjka ena od predpostavk za neposlovno odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ. Pravilna uporaba materialnega prava zato glede toženke narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP sodbo glede nje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično, zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je spremenilo tudi stroškovno odločitev glede nje, saj je glede nje tožnik propadel in je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene pravdne stroške.

14Pritožbeno sodišče je stroške toženke odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (4) (ZOdvT) v višini 969,00 EUR (nagrada po tar. št. 3100 ZOdvT 409,50 EUR, nagrada po tar. št. 3102 ZOdvT 378,00 EUR, nagrada po tar. št. 6002 20,00 EUR, ter 20 % DDV) in jih naložilo v plačilo tožniku, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom po ZOdvT in Zakonu o sodnih taksah (5) (ZST-1). Pritožbene stroške v višini 628,80 EUR (nagrada po tar. št. 3210 504,00 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov 20,00 EUR, 20 % DDV) je naložilo v plačilo tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Če druga tožena stranka avtomobila sama ne bi uporabljala, se torej ne bi z njim vozila, posledično ne bi prišlo do položaja, da se je v avtomobilu vozila (se nahajala) skupaj s prvo toženo stranko in ne do položaja, da je prva tožena stranka na silo (brez privolitve druge tožene stranke) odpravila drugo toženo stranko iz avtomobila in ji ga nato odpeljala, ne da bi ga kadarkoli pozneje vrnila.

(2) Tožeča stranka je med ostalim izpovedala, da bi druga tožena stranka avtomobil morala imeti doma, to kaže, da tožeča stranka niti ni pričakovala niti želela, da bi druga tožena stranka avtomobil, ki je bil z oporoko namenjen tožeči stranki, za čas trajanja zapuščinskega postopka uporabljala. Na podlagi tega sodišče ugotavlja, da je za čas do konca zapuščinskega postopka druga tožena stranka dejansko dobila v hrambo avtomobil, ki je z dnem zapustnikove smrti, kot dediščina, prešel na tožečo stranko.

(3) primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 701. do 713.

(4) Ur. l. RS, št. 67/08 in nadaljnji

(5) Ur. l. RS, št. 37/08 in nadaljnji