VSL sodba in sklep I Cp 4190/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in tretjem odstavku I. točke in v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (v delu zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine) se pritožba zavrne in sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina – enosobno stanovanje s kletjo v izmeri 38,17 m2, na naslovu C., vpisano v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju pri vložku 1572/7, k. o. X, sodi v skupno premoženje pravdnih strank, na katerem imata pravdni stranki solastninski delež vsaka do ½ (prvi odstavek), in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi tožnik vknjižil solastni delež do ene polovice (drugi odstavek), v celoti zavrnilo, zavrnilo pa tudi predlog za povrnitev pravdnih stroškov (tretji odstavek I. točke izreka), tožeči stranki pa naložilo plačilo 2.216,80 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik ter v bistvenem navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo obdobje trajanja zunajzakonske skupnosti, s tem ko je štelo, da tovrstna skupnost v obdobju od leta 1983 do 1988 ni obstajala. Meni, da je sodišče v tem delu napačno presodilo izvedene dokaze, saj so vse priče, z izjemo D. M., prepričljivo izpovedale, da sta pravdni stranki tudi v tem obdobju živeli skupaj, skupaj hodili na delo, gospodinjili in skrbeli za hčerko toženke. Dodaja, da je sodišče preveliko težo namenilo izpovedbi priče D. M., saj gre za hčerko toženke, ki je bila v spornem obdobju stara tri leta in ni mogla podati objektivne ocene življenjskih razmer pravdnih strank. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da k skupnemu premoženju ni prispeval ter dodaja, da bi sodišče moralo opraviti natančen izračun in primerjavo dohodkov ter drugih prejemkov pravdnih strank, v ta namen pa bi moralo postaviti tudi predlaganega izvedenca finančne stroke, česar ni storilo. Sodišče je po njegovem mnenju napačno štelo, da prejemanje denarne socialne pomoči predstavlja toženkin prispevek k skupnosti. Upravičenec do denarne socialne pomoči (ki je takrat znašala bistveno več kot mesečni obrok kupnine za stanovanje) v letih od 1997 do 2003 je bil namreč tožnik, toženka pa je bila zgolj prejemnica denarja, namenjenega za skupne družinske potrebe. Da tožnik ni bil brezdelnež, temveč je občutno prispeval k skupnemu premoženju, pa so po njegovem mnenju potrdile tudi priče V. V. Z., N. N., M. V., katerih izpovedbe je sodišče napačno presodilo. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je imel tožnik težave z alkoholom, saj je pričanje D. M. pristransko ter ovrženo z izpovedbami ostalih prič ter tožnikove skrbnice. Tožnik je bil nekoliko okrnjen pri pridobivanju dohodka in iskanju zaposlitve zgolj zaradi hudih zdravstvenih težav.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje (čeprav iz drugih razlogov) odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve dajatvenega dela tožbenega zahtevka. Tovrstni del zahtevka namreč ni potreben, saj bi tožnik, v primeru, da bi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka uspel, svoja stvarna upravičenja na sporni nepremični pridobil na izviren način in ne na podlagi pravnega posla. Vknjižbo solastninske pravice je v tem primeru tako mogoče izposlovati že na podlagi ugotovitvenega dela izreka prvostopenjske sodbe (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa potrditi (353. člen ZPP).

6Bistvena za odločitev v konkretnem primeru je presoja, ali je v odnosu tožnika in toženke šlo za razmerje iz prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR), po katerem ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo takšnega razmerja je odločilno, da se mora življenjska skupnost kazati tako v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti oziroma odvisnosti kot v vsebini njunega notranjega čustvenega razmerja, saj mora tudi izvenzakonska skupnost temeljiti na svobodni odločitvi živeti skupaj, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je takšna skupnost med pravdnima strankama obstajala v obdobju od leta 1988 do sredine leta 2006, saj je ugotovilo obstoj vseh potrebnih elementov, torej tudi obstoj ekonomske skupnosti med pravdnima strankama (to je skupno gospodarjenje s prejemki obeh partnerjev, skupno odločanje o investicijah, o uporabi denarja, prihrankih in podobno). V nasprotju s tem pa je pri presoji, ali stanovanje sodi v skupno premoženje, obstoj ekonomske skupnosti zanikalo in stanovanje štelo za toženkino posebno premoženje. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj v nasprotju.

7Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti opisane procesne kršitve, ponovno odločiti, ali so podani vsi elementi, ki opredeljujejo izvenzakonsko skupnost (v kar za navedeno obdobje pritožbeno sodišče ne dvomi), in pri odločitvi upoštevati tudi, da je posebno premoženje zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja lahko zgolj premoženje, ki ga ima ob sklenitvi zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti, in premoženje, ki ga pridobi v času trajanja takšne zveze, vendar ne z delom. Pritožbeno sodišče še dodaja, da nima pomislekov o pravilnosti ocene sodišča prve stopnje glede neobstoja izvenzakonske skupnosti v obdobju od leta 1983 do 1988, saj je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo (8. stran sodbe), da v tem obdobju niso bili podani vsi potrebni elementi za zaključek o obstoju takšne skupnosti. Priče, na katere se pritožnik sklicuje v pritožbi, so namreč zgolj potrdile, da sta pravdni stranki živeli na istem naslovu v T. in se skupaj vozili v službo, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zadosten pogoj za obstoj izvenzakonske skupnosti v tem obdobju.

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).