VSL sodba IV Cp 1604/2012

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke III izreka spremeni tako, da znaša

- za obdobje od 14. 7. 2010 do 30. 11. 2011 mesečna preživnina za M. F. P. 100,00 EUR, za K. P. pa 70,00 EUR, skupaj torej 170,00 EUR.

- po 1. 12. 2011 mesečna preživnina za M. F. P. 60,00 EUR, za K. P. pa 45,00 EUR, skupaj torej 105,00 EUR.

V drugem odstavku točke III pa se ta spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi:

„Ne glede na izrek v prvem odstavku točke III pa znašajo zapadli zneski za naslednja obdobja: za avgust 2011 za mladoletno K. 0,00 EUR, za mesec februar 2012 za M. F. 55,00 EUR in za K. 20,00 EUR, za mesec marec 2012 za M. F. 55,00 EUR in za K. 20,00 EUR.“

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Vsaka od pravdnih strank je vložila svojo tožbo, v kateri je zahtevala, naj se ji dodelita mladoletni hčerki, naj se določijo stiki z drugim od staršev ter naj se drugemu od staršev naloži preživninska obveznost. Sodišče prve stopnje je odločilo tako, da je obe mladoletni hčerki dodelilo v varstvo in vzgojo materi. V točki II izreka je odločilo o stikih obeh hčera z očetom, v točki III pa je določilo višino preživninske obveznosti. Za starejšo hči znaša ta 120,00 EUR, za mlajšo pa 90,00 EUR. V drugem odstavku točke III pa je še določilo, kolikšne zneske je za posamezne mesece dolžan plačati oče.

2Sodišče pojasnjuje, da bo očeta D. P. imenovalo toženec, mater M. Z. pa tožnica.

3Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Napada odločitev v točki III izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi razveljavi bodisi spremeni. Pritožnik meni, da je določena preživninska obveznost previsoka. Odločitev sodišča ni sorazmerna z njegovimi zmožnostmi. Pritožnik povzema ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi in v resnici napada materialnopravni zaključek o določitvi preživnine. Meni, da je glede na dohodke matere in glede na lastno brezposelnost nevzdržno, da mora prispevati več kot polovico vseh potrebnih stroškov. Iz obrazložitve sicer izhaja, da je sodišče upoštevalo tudi stroške, ki jih ima pritožnik med samimi stiki. Vendar pa tega, na kakšen način je sodišče to upoštevalo, iz sodbe ni mogoče razbrati.

4Sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik zdrav in sposoben za delo, vendar pa spregleda dejstvo globalne krize. Nevarnost, da zaposlitve ne bo dobil, je zato večja. Šolal se je prav zaradi pridobitve boljših zmožnosti zaposlitve.

5Trdi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je študij vzrok, da ne opravlja drugih del. Sam je pojasnil, da restavratorskih del od leta 2010 ne opravlja več, ker teh del več ni. Ni mu torej mogoče očitati krivde, da ne dobi zaposlitve.

6Sodišču očita bistveno kršitev postopkovnih določb, ker po eni strani ugotavlja, da je tožnik prispeval k stroškom preživljanja za mladoletni hčeri, na drugi strani pa, da zanje ne skrbi.

7Tožnik nazadnje še trdi, da bi moralo sodišče upoštevati tudi plačane položnice za letovanje M. F. v P.. Meni, da ni relevantno to, da so bili računi plačani pred vložitvijo tožbe, pač pa to, da so bila sredstva za hčerko porabljena po vložitvi tožbe. Da je pritožnik plačal stroške letovanja v P., je potrdila tudi tožena stranka. O teh dejstvih se je pritožnik izjavil že v tožbi in kasneje tudi v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe.

8Tožnica je odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev.

9Pritožba je delno utemeljena.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v resnici dejanskega stanja ne napada. Pritožnik sicer trdi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, „ko je zaključilo, da tožnikova trditev, da je vzrok, da ne opravlja nobenih del oziroma da ne dela, študij, neresnična.“ V nadaljevanju sam pojasni, da to ni edini razlog, da ne dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlogov, da tožnik honorarnega dela sedaj ne opravlja, očitno več. Tega prvostopna sodba ne izključuje, pritožba pa tega tudi ne zanika. Več kot očitno pa je, da bo študij, ki ga toženec brez dvoma opravlja, povečal njegove pridobitne zmožnosti. A tisto, kar je bistveno, je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil razlog, da tožnik ne dela, v njegovi lenobi ali pasivnosti. Šele slednje bi namreč sodišču nalagalo, da tožnika obremeni z znatnejšo stimulativno preživnino.

11Pritožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče pri odločitvi o že zapadlih preživninskih zneskih upoštevalo tudi strošek letovanja v P., ki naj bi ga za starejšo hči plačal on. To bi bilo mogoče upoštevati le, če bi tožnik izkazal, da v obdobju, za katerega se zahteva plačilo preživnine, zaradi tega dejstva ni bilo več potreb, ki bi jim bilo treba zadostiti oziroma, da so te manjše. Tega pa toženec ni uspel izkazati. Iz listine A 12 ni razvidno, na katero obdobje se nanaša. Tudi pritožba je glede tega pavšalna (uporablja termin – poleti). Sklicuje se tudi na tožbo, ki prav tako uporablja negotov in nedoločen prihodnjik. Enako tudi odgovor na začasno odredbo. Glede na to, da je šlo za letovanje z vrtcem, pa tudi ni mogoče reči, da je splošno znano, da se ta vršijo po 14. juliju (kar je relevanten mejni datum). Prav nasprotno. Letovanja otrok z vrtcem (obiski kmetije na G. ali bližnje morske obale kot sta P. ali S.) so običajno pred šolskimi počitnicami (v maju in juniju).

12Pravno relevantna so zato predvsem (ne pa izključno) naslednja dejstva:

- tožnica zasluži mesečno od 800,00 do 1.000,00 EUR neto;

- za obe hčerki prejema otroški dodatek v višini 250,00 EUR, pred tem pa je bila višina le-tega 203,00 EUR;

- tožnik prejema socialno pomoč v višini 230,61 EUR. Socialno pomoč je začel prejemati s 1. 12. 2011;

- pred tem obdobjem je mesečno prejemal povprečno 546,00 EUR dohodka;

- potrebe mladoletne M. znašajo 325,00 EUR, potrebe mlajše K. pa 265,00 EUR;

- stiki med obema hčerama in očetom so določeni v točki II izreka ter so razmeroma obširni (natančen obseg je razviden iz izreka izpodbijane sodbe);

- poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo še druga dejstva iz življenja obeh pravdnih strank, ki prav tako v manjši meri vplivajo na odločitev o višini preživninske obveznosti, vendar pa jih, ker ne gre za osrednja dejstva, pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, jih je pa v končni vrednotni oceni upoštevalo.

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljena dejstva potrebno spremeniti razmerje preživninskega bremena obeh pravdnih strank in sicer v korist očeta. Pri tem je treba upoštevati, da je znaten del potreb obeh hčera zadovoljen tudi že med stiki in da te potrebe tedaj krije toženec. Hčerki sta pri njem 4 polne dni ter osem popoldnevov na mesec, poleg tega pa še polovico vseh praznikov in počitnic. V tem času mora toženec zanju poskrbeti vsaj glede prehrane, na njem pa je v tem času tudi breme varstva in vzgoje. Izrazito pomembno dejstvo je, da toženec sedaj (od 1. 12. 2011 dalje) nima nobenih rednih dohodkov, pa tudi pred tem ni imel stalnih dohodkov. Res pa je, da ima vendarle spodobne pridobitne sposobnosti. Poleg tega je treba upoštevati, da znaten del potreb obeh hčera krije otroški dodatek ter po odbitku le-tega ostane nepreskrbljenih potreb le še za približno 200 EUR za starejšo in 140 EUR za mlajšo hči. Mesečni dohodki tožnice so takšni, da bistveno lažje zadosti večjemu obsegu potreb obeh otrok kot toženec. Ta je trenutno odvisen od socialne pomoči ter prostovoljne pomoči staršev. Ti, kot pravilno poudarja pritožba, pravno niso dolžni skrbeti za preživljanje mladoletnih vnukinj. Drugo vprašanje je, kaj jim nalaga vest, a o tem sodišče ne sodi, saj je vest stvar posameznikove intime.

14V takšnem položaju pa je odločitev sodišča, ki tožencu nalaga celo višje materialno preživninsko breme kot tožnici (pri čemer niti ne upošteva dejstva, da toženec tudi v času stikov materialno poskrbi za hčerki ter je zato mesečni obseg potreb manjši), materialnopravno nepravilna. Navkljub temu, da je težišče skrbi za varstvo in vzgojo na plečih matere, pa so na njeni strani za sedaj tudi boljše (višje) materialne zmožnosti. Na strani toženca o pravih materialnih zmožnostih v resnici niti ne more biti govora, marveč je mogoče ugotoviti le spodobne pridobitne zmožnosti (se pravi: potencialne preživninske zmožnosti). Te so v okviru preživninske sposobnosti sicer upoštevne (129. člen ZZZDR), ne morejo pa biti ekvivalentne že obstoječim materialnim zmožnostim. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča vrednotno utemeljena takšna razporeditev preživninskega bremena, da sedaj (do spremenjenih materialnih zmožnosti toženca) večji delež le-tega nosi tožnica. Za čas po 1. 12. 2012 je zato pritožbeno sodišče preživninsko obveznosti, ki jo je tožencu naložilo sodišče prve stopnje, prepolovilo. Takšna odločitev se odraža tudi v odločitvi o višini nekaterih že zapadlih mesečnih obrokov v drugem odstavku točke III izreka izpodbijane sodbe.

15Pooblastilo za spremembo izpodbijane sodbe v opisanem delu je podano v peti alineji 358. člena ZPP.

16Ti razlogi pa ne utemeljujejo tudi spremembe odločitve sodišča prve stopnje za čas pred 1. 12. 2011. Za navedeno obdobje se pritožbeno sodišče sklicuje na vrednotno uravnotežene razloge sodišča prve stopnje. Bistveno za navedeno obdobje je, da je toženec sicer zaslužil manj kot tožnica, vendar pa je težišče bremena varstva in vzgoje na njej. Prav je, da se iz teh razlogov materialno preživninsko breme enakovredno porazdeli med oba starša, čeprav so bili tudi v tem obdobju dohodki toženca nižji od tožničinih. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu spremenilo tako, da znaša preživninska obveznost toženca za starejši hči 100,00 EUR, za mlajšo pa 70 EUR (peta alinea 358. člena ZPP).

O stroških postopka

17Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi pravila iz 413. člena ZPP (1). Oba starša sta se tudi v pritožbenem postopku vsak s svojega zornega kota zavzemala za takšno razporeditev preživninskega bremena, da bo na eni strani zadoščeno potrebam otrok, na drugi stani pa bodo upoštevane njune preživninske sposobnosti. Pravično je, da zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007)