VSL sklep II Cp 1235/2012

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se tožencu prepovedalo obremenitev, odtujitev ter kakršnokoli drugo razpolaganje z nepremičninami parc. št. 591/8 k.o. y in 142/73 k.o. x z zaznambo te prepovedi pri omenjenih nepremičninah v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je sicer sledilo tožeči stranki, da je njena terjatev izkazana s stopnjo verjetnosti, vendar pa je ocenilo, da ni izkazala ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica, predvsem iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izdani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba sprva opozarja na 5. točko obrazložitve sklepa, v kateri je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka le prevzemnik dolga tretjega, kar pa ne izhaja iz predloženih dokazov niti iz trditev tožeče stranke. Terjatev tožnika izvira iz med strankama sklenjene kreditne pogodbe. Ni pojasnjeno, od kod sodišču ugotovitev, da gre za prevzem terjatve tožene stranke od tretje osebe. Tožeča stranka se tudi ne more strinjati, da je glede na čas vložitve predloga za zavarovanje in tožbe nemogoč zaključek, da se toženec že dalj časa izmika plačilu. Časovna komponenta je povsem nepomembna in jo je potrebno zanemariti, saj je nesporno, da je terjatev tožeče stranke do tožene že zapadla v celoti, s tem pa jo ima tožeča stranka pravico izterjati. Če bi bila začasna odredba utemeljena šele po preteku daljšega obdobja po zapadlosti, ne bi upravičevala svojega namena. Tožnica je navedla, da je večkrat pozivala toženca k vračilu kredita, poskusi, da bi z njim stopila v kontakt so bili neuspešni, saj se na telefon ni odzival. Prvič se je na pozive odzval šele s pisanjem 15.1.2012. Tožena stranka je lastnik dveh nepremičnin, ki pa sta obe že obremenjeni, zato je nevarnost in bojazen, da bo poplačilo terjatve onemogočeno ali vsaj znatno oteženo, povsem upravičena. Do vpisa hipoteke lahko pride le z aktivnim ravnanjem dolžnika in je zato nerazumljivo stališče sodišča, da tožnik ni izkazal aktivnih ravnanj toženca. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj, ki je v zakonu določen alternativno, in sicer da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Ker ima na nepremičninah že vknjiženo hipoteko, zgolj dodatna obremenitev ne more predstavljati nikakršne škode.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Namen izdaje začasne odredbe je v varstvu upnika pred ravnanjem dolžnika, s katerim bi slednji v času sodnega postopka lahko preprečil možnost kasnejše izpolnitve pravnomočne odločbe. Po določilu 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ob hkratnem izkazu nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo upniku, da je obstoj terjatve izkazal s stopnjo verjetnosti, izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo zaradi neizpolnjenosti ostalih predpostavk iz 270. člena ZIZ.

5.Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je višina upnikove terjatve 160.000,00 EUR, da je terjatev že zapadla in da ima upnik v lasti dve nepremičnini, ki sta obe že obremenjeni. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje začasno odredbo moralo dovoliti, saj je upnik v preteklosti nepremičnini že obremenjeval. Nadaljnje obremenjevanje pa bi uveljavitev terjatve precej otežilo. Če namena obremenjevanja dolžnik nima več, ob že izkazani obremenjenosti nepremičnin izdaja začasne odredbe zanj ne bi pomenila nastanka škode, s tem pa je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Precej visoka terjatev upnika in konkretizacija navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (tudi glede izmikanja dolžnika telefonskim stikom z upnikom) ter že omenjena obremenjenost dolžnikovega premoženja bi tako narekovala ugoditev upnikovemu predlogu. Ker pa mora zaradi zagotovitve dvostopenskosti ugovornega postopka o izdaji začasne odredbe odločiti sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navodila za delo sodišča prve stopnje že izhajajo iz dosedanje obrazložitve.

6.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.