VSL sklep IV Cp 1297/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog za vrnitev A. C., rojenega 8.8.2010, državljana Norveške in Slovenije, očetu na naslov S. Na Norveškem po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Ur. l. RS, 23/93 – Mednarodne pogodbe, 6/93).

2.Predlagatelj je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je enostransko na podlagi pridobljenih podatkov Centra za socialno delo v Litiji ter izjav H., Ha. in F. Š., ne da bi dalo možnost udeležbe otrokovemu očetu, sprejelo sklep, da se zavrne zahteva za vrnitev mld. otroka na Norveško. Poudarja, da imata po 34. členu norveškega zakona o otrocih starša, ki sta v zakonski zvezi, skupno starševsko odgovornost do skupnih otrok. Po 40. členu istega zakona pa se eden od staršev ne sme brez soglasja drugega z otrokom preseliti v tujino. S tem je prišlo do kršitve 3. člena Haaške konvencije, saj so bile očetu kršene pravice do skrbi za otroka, oziroma mu je bila kršena starševska odgovornost do otroka, ki jo je imel po zakonu Kraljevine Norveške, v kateri je otrok stalno prebival, predno ga je mati odpeljala v Slovenijo.

3.Udeleženka H. Š., mati mld. otroka, je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Tako kot pri vseh postopkih v zvezi z otroki, je tudi v tem najpomembnejše vodilo zagotavljanje največje otrokove koristi. To izhaja že iz prvega odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Ta v 9. členu določa, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, v 11. členu pa države podpisnice zavezuje, naj sprejmejo ukrepe za boj proti nezakonitem premeščanju in nevračanju otrok iz tujine. V ta namen naj podpirajo sklepanje bilateralnih in multilateralnih sporazumov ali pristopanje k že obstoječim sporazumom. Tako Slovenija kot Kraljevina Norveška sta pogodbenici omenjene Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (v nadaljevanju Konvencija), katere cilj je v zagotovitvi čimprejšnje vrnitve otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni državi pogodbenici, ter zagotoviti, da se pravica do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene izmed držav pogodbenice dejansko spoštujejo v drugi državi pogodbenici (1. člen Konvencije). Namen Konvencije je torej vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se zagotovi vrnitev otroka v kraj njegovega stalnega prebivališča in omogoči pristojnim organom države, kjer ima otrok stalno prebivališče, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah do skrbi za otroka. Če organ, ki odloča o zahtevi za vrnitev otroka, ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 3. člena Konvencije, da je bil torej otrok nezakonito odpeljan ali zadržan, mora praviloma odrediti vrnitev otroka. Zahtevo za vrnitev lahko zavrne le v primeru, če ugotovi da obstajajo okoliščine, opredeljene v Konvenciji, zaradi katerih bi bile koristi otroka v primeru vrnitve lahko ogrožene. Te okoliščine določa Konvencija v 12., 13. in 20. členu.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima otrok stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji, na naslovu C.. Ugotovilo je še, da je mati mladoletnega otroka odpeljala v Slovenijo 9.3.2011, da pa je bil oče mladoletnega otroka seznanjen z materinim in otrokovim odhodom in temu ni nasprotoval, ampak je s tem celo soglašal. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je zaključilo, da ni mogoče šteti, da je bil otrok nezakonito odpeljan iz Kraljevine Nizozemske v Republiko Slovenijo. Pritrditi je treba pritožbeni kritiki, da takšen zaključek temelji na napačni presoji dejanskega stanja.

6.Kot stalno prebivališče je potrebno upoštevati tisto, ki ga je imel otrok v državi pogodbenice, preden je bil iz nje odpeljan. Po navedbah predlagatelja je imel otrok stalno prebivališče na Nizozemskem, S. Na naslovu, ki ga je prvostopenjsko sodišče štelo kot stalno prebivališče otroka, je otrok prijavljen šele od 16.3.2011 oziroma po njegovem prihodu v Slovenijo. Brez ustrezne dokazne podpore je tudi zaključek sodišča prve stopnje o očetovem soglasju z odhodom sina v Slovenijo. Sodišče ga opira zgolj na izpoved matere, da je štela, da je oče privolil v njen in otrokov odhod, ko ji je v medsebojnem konfliktu in potem, ko mu je zagrozila, da bo z otrokom odšla, dejal, da naj kar gre. Na tej okoliščini ni mogoče graditi zaključka o očetovi privolitvi, ko pa je po drugi strani on sprožil postopek za vrnitev otroka.

7.Tudi ob nasprotnemu zaključku, torej da je treba šteti, da so izpolnjeni pogoji iz 3. člena Konvencije oziroma da je otrok nezakonito odpeljan ali zadržan, pa pravilnost izpodbijane odločitve o zavrnitvi zahteve za vrnitev narekuje uporaba 13. člena Konvencije. V skladu z načelom upoštevanja varstva otrokovih koristi lahko sodišče zavrne zahtevo za vrnitev, če ugotovi obstoj okoliščin, opredeljenih v 13. členu Konvencije, zaradi katerih bi bile koristi otroka v primeru vrnitve lahko ogrožene. Gre za primere, ko v času, ko je bil otrok odpeljan, oseba, ki skrbi za otroka ni dejansko uveljavljala pravice do skrbi zanj, ali če obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj. Uporaba te izjemne klavzule je lahko pogojena z neobičajno težkimi okoliščinami, ki bi lahko ogrozile otrokove koristi, ki so sodišču predstavljene kot posebej bistvene, konkretne in aktualne. Trditveno breme njihovega obstoja je na tistem staršu, ki nasprotuje vrnitvi otroka.(1)

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oče otroka materi ves čas njenega bivanja na Norveškem ni pomagal urediti dovoljenja za bivanje, da je moral kmalu po rojstvu otroka v zapor, da je nad njo izvajal psihično in fizično nasilje, da je imel neurejeno finančno stanje, da je bil pogosto pod vplivom alkohola ter da je bila v času skupnega družinskega življenja na Norveškem celotna skrb (po vsebinski in finančni plati) za mld. otroka na materi. V Sloveniji otrok, ki je star devetnajst mesecev, živi pri materi in njenih starših v Š. ima zagotovljene urejene stanovanjske razmere, živi skupaj z materinimi bližnjimi sorodniki, na katere je izjemno navezan, prav tako pa tudi na širše okolje, v katerem živi. Mati ima redno zaposlitev, hkrati pa išče svoji izobrazbi ustrezno zaposlitev. Otrok se vsak teden z očetom sliši po skypu, oče pa je bil v mesecu novembru tudi 12 dni pri otroku na obisku. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi vrnitev otroka na Norveško oziroma njegova iztrganost iz socialnega okolja, v katerem živi, pri njem povzročila duševno škodo oziroma travmo.

9.Namen Konvencije ni vsebinsko reševanje sporov o vprašanjih starševskih pravic (19. člen Konvencije). V postopku po Konvenciji se odloča zgolj o zahtevi za vrnitev otroka, pri tem pa je tudi v tem postopku, kot je bilo že navedeno, v ospredju skrb za koristi otroka. Stopnja procesnih jamstev drugih udeležencev postopka je ustrezno nižja. Nižji je tudi dokazni standard. Gre za postopek, ki je najbližji postopku za zavarovanje z začasno odredbo.(2) Okoliščina, da sodišče prve stopnje očetu ni omogočilo, da se izjavi o dejanskih okoliščinah, ki predstavljajo podlago izpodbijane odločitve, zato ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

10.Koristi otroka so tiste, ki preprečujejo njegovo takojšnjo vrnitev, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

--------------------------------------------------------------------

(1) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up-377/2001, tč. 10.

(2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 457/2001.