VSL sodba I Cp 2975/2011

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2007 dalje do plačila. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v višini 225,72 EUR.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prva ter kršitve po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da se pravdni stranki nista dogovorili o pogodbenih obrestih. Sodišče je izvedene dokaze napačno ocenilo, do nekaterih dokazov (opomina pred tožbo) pa se sploh ni opredelilo. Če bi toženec res plačal toliko, kot ugotavlja sodišče, potem bi v odgovoru na opomin to gotovo navedel, pa ni. Povsem nelogično je, da bi tožnica zahtevala še 700,00 EUR, če bi že prejela 2.100,00 EUR. Tožnica se do navedb toženca, da so bile dogovorjene 10% mesečne obresti, ni mogla opredeliti, saj v njegovih vlogah ni takšnih trditev in tudi nobenega dokaza v zvezi s tem ni mogel predlagati. Sicer pa to sploh ni predmet tega postopka, saj tožnica vtožuje le preostanek glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je napačno uporabilo standard dobrega gospodarstvenika, saj ne gre za izpolnjevanje obveznosti iz dejavnosti, ki jo opravlja mož tožnice, temveč gre le za posojilno pogodbo med dvema fizičnima osebama. Sodišče je v zvezi s 1. odst. 377. čl. Obligacijskega zakonika napačno uporabilo 215. čl. ZPP, saj bi bilo treba sprva dokazati, da so obresti bile dogovorjene in v kakšni višini, nato pa bi tožnica lahko dokazovala, da te niso bile oderuške. Končno pritožba opozarja še, da bi morala v primeru ničnosti pogodbe vsaka stranka vrniti, kar je prejela, tako da ne gre za prenehanje obveznosti zaradi izpolnitve, kot je zaključilo sodišče.

3.V odgovoru na pritožbo toženec predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6.Z zatrjevanjem, da se pravdni stranki o pogodbenih obrestih sploh nista dogovorili, pritožba napada dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč zaključilo, da so bile v zvezi s posojilno pogodbo z dne 20.8.2007 v višini 1.000,00 EUR dogovorjene tudi 10% mesečne obresti (glej prvi stavek in tretji odstavek na četrti strani sodbe ter prvi odstavek na peti strani sodbe). Tovrstne obširne pritožbene navedbe zato ne morejo biti upoštevane.

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec iz naslova vračanja posojila tožnici plačal 1.900,00 EUR (1.600,00 EUR obresti in 300,00 EUR glavnice). Zakaj je verjelo tožencu ter pričama H. Č. in D. Č., ki so to potrdili, je ustrezno pojasnilo. Pritožba z navedbo, da je sodišče napačno ocenilo njihovo izpoved, ter s pojasnjevanjem, zakaj takšen zaključek ni logičen, zopet izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato ne more uspeti.

8.V razlogih sodbe se sodišče prve stopnje res ni opredelilo do opomina pred tožbo (priloga A2), kar je v nasprotju z napotkom, ki ga daje 8. čl. ZPP. Navedeno pa predstavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 339. čl. ZPP), kar v tovrstnih bagatelnih sporih ni dopusten pritožbeni razlog.

9.Ne drži, da toženec ni podal ustreznih trditev o (višini) dogovorjenih obrestih. V odgovoru na tožbo je namreč pojasnil, da je posojilo znašalo 1.000,00 EUR, dogovorjene obresti pa 100,00 EUR mesečno. Izrecno sicer res ni navedel, da gre za 10% obresti, vendar je do tega mogoče priti z enostavnim matematičnim izračunom. Ker je tožnica imela možnost, da se v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 23.2.2011 opredeli do takšnih trditev toženca, ji pravica do izjave ni bila kršena (8. točka 2. odst. 339. čl. ZPP).

10.Pritožba neutemeljeno poudarja, da pogodbene obresti niso predmet tožbenega zahtevka. Za presojo, ali in v kakšni višini je tožbeni zahtevek utemeljen, je treba presoditi celotno pogodbeno razmerje med strankama. Ugotoviti je treba, koliko je znašalo posojilo, koliko ga je toženec že vrnil in koliko znaša razlika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo tudi znesek, ki ga je toženec plačal na račun pogodbenih obresti, ker pa so bile te previsoke (nad zakonsko dopustno mejo), je v presežku utemeljeno štelo, da je bila s tem (v celoti) poplačana tudi glavnica.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so obresti v takšni višini oderuške. V skladu s 1. odst. 377. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) se domneva, da so obresti oderuške, če za 50% presegajo zakonsko predpisano obrestno mero zamudnih obresti. V obdobju, iz katerega izvira posojilo, t.j. od avgusta 2007 do december 2008, so po podatkih spletne strani Vrhovnega sodišča RS zakonske zamudne obresti na letni ravni znašale 12%. V obravnavanem primeru, kjer je toženec plačeval 10% mesečne obresti, pa so obresti na letni ravni znašale kar 120%.

12.Tožnica ni zatrjevala in dokazovala okoliščin, zaradi katerih bi bila domneva o oderuških obresti lahko izpodbita (prim. 1. odst. 377. čl. OZ). Odveč je zato presoja, ali je treba njeno ravnanje oziroma ravnanje njenega moža, s katerim se je toženec dogovarjal za posojilo, presojati po strožjem merilu, kot je sicer štelo sodišče prve stopnje. Tovrstne pritožbene navedbe so zato brezpredmetne.

13.Glede obstoja dogovora o obrestih se sodišče prve stopnje po nepotrebnem sklicuje na pravilo o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP). Šele tedaj, ko nekega dejstva kljub izvedenim dokazom ni mogoče ugotoviti, sodišče odloča na podlagi dokaznega bremena. Sodišče pa je na več mestih zaključilo, da so 10% mesečne obresti med pravdnima strankama dejansko bile dogovorjene. Takšna nedoslednost pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

14.Pritožba je nekorektna v delu, kjer navaja, da je posledica neveljavne pogodbe vračilo tistega, kar je stranka prejela, ne pa prenehanje pogodbe zaradi izpolnitve. Sodišče je namreč jasno navedlo, da je posojilna pogodba neveljavna le v delu, kjer pogodbene obresti presegajo zakonsko dopustno mejo, sicer pa je veljavna (glej tretji odstavek na šesti strani sodbe). Glede na to, da je toženec vrnil celo več, kot je bil dolžan, pa je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15.Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

16.Ker toženec v odgovoru na pritožbo ne navede ničesar, kar bi pripomoglo h hitrejši rešitvi zadeve, svoje pritožbene stroške nosi sam (155. čl. ZPP).