VSL sodba I Cp 2575/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 5.559,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v točki 1. izreka posamezno navedenih zneskov posredniških provizij do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v višini 948,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka neupravičeno zaračunavala posredniško provizijo pri standardnih terminskih pogodbah, realiziranih v letu 2007, zato mora že plačane zneske tožniku vrniti.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da še v ostalem delu zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zvezi z absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka navaja, da je sodišče spregledalo njene argumente, da sama pred prvo fazo izpeljave dogovorjenega posla, torej naročila za nakup vrednostnih papirjev, ni bila imetnica delnic in da je le-te kupila na organiziranem trgu šele po prejemu naročila tožnika. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, za čigav račun je tožena stranka kupila delnice, temveč le, kdo je bil kot imetnik delnic vpisan v register. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila kršena strankina pravica do izjavljanja. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s sabo v nasprotju ter v nasprotju z listinami v spisu. Nerazumljivo je, kaj je mislilo sodišče s tem, da bi morala biti pogodbena dikcija terminskih pogodb drugačna, da bi šlo za komisijsko pogodbo. Sodišče je sprejelo navedbe toženke glede dvofaznega sklepanja pogodb in s tem tudi, da je bila po oddaji naročila za nakup očitno sklenjena komisijska pogodba. Po drugi strani pa je štelo, da bi morala biti dikcija terminske pogodbe drugačna, če bi šlo za komisijsko pogodbo. Nerazumljiva in protislovna je obrazložitev sodišča, ko pritrjuje razlagi tožnika, da gre za prodajno pogodbo, če je ravno sodišče samo štelo, da se uporabljajo za terminske posle določbe splošne pogodbe o borznem posredovanju. Sodišče se opira na 792. člen OZ, hkrati pa razlaga, da naj ne bi šlo za komisijsko pogodbo. Sodišče je tudi napačno interpretiralo 792. člen OZ, saj banka po tem, ko ji je bilo zaupano, da delnice kupi na borzi, teh ni dobavila iz lastne zaloge kot prodajalec. Ob interpretaciji sodišča bi lahko prišli do zaključka, da če bi tožeča stranka naročila nakup delnic na organiziranem trgu, pa bi si nato premislila in ne bi želela skleniti terminske pogodbe, bi bila tožena stranka upravičena od tožeče zahtevati plačilo provizije kot tudi plačilo za delnice. Ker pa je tožeča stranka nato sklenila še terminsko pogodbo, naj bi plačilo provizije odpadlo. Sodišče je tudi zmotno razlagalo 12. oziroma 13. člen vsakokratne terminske pogodbe v delu, da ta ne zajema stroška provizije. Pritožba podrobno opisuje možnost kupovanja delnic na tuj račun ter pravne podlage, po katerih je tudi v tem primeru stranka, ki ni vpisana v registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, upravičena do upravljalskih upravičenj. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je sporne terminske pogodbe potrebno presojati po določbah prodajne pogodbe in ne po določilih komisijske pogodbe ter da zato tožena stranka za posredovanje pri nakupu delnic ni upravičena do dogovorjene posredniške provizije. Sodišče je nepravilno interpretiralo prvi člen posamezne terminske pogodbe, saj je dikcijo, da je bila tožena stranka v trenutku sklepanja relevantnih terminskih pogodb lastnica delnic, interpretiralo, kot da je bila ne zgolj pravni imetnik, temveč tudi dejanski imetnik. Posledično je napačen materialnopravni sklep, da je terminske pogodbe potrebno presojati po pravilih prodajne pogodbe. Sodišče se je tudi napačno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. III Ips 169/2007, da je pogodba, s katero je bilo dogovorjeno, da bo banka proti plačilu dogovorjene cene prodala delnice, ki jih bo v določenem roku pridobila za svoj račun, prodajna pogodba. V konkretnem primeru je šlo namreč za atipične terminske pogodbe, sklep Vrhovnega sodišča pa se nanaša na tipično terminsko pogodbo.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta v letih 2006 in 2007 v okviru poslovnega sodelovanja sklenili več pogodb o terminski prodaji delnic, s katerimi se je banka kot lastnica posamično dogovorjenega števila delnic zavezala, da bo le-te na določen vnaprej dogovorjeni dan (dan odkupa) prodala tožniku za vnaprej dogovorjeno vrednost. Stranki sta se tudi dogovorili, da ima tožnik v času od podpisa pogodbe pa do dneva odkupa že pravico do dividendnih donosov, po nekaterih pogodbah pa tudi glasovalne pravice, ki izhajajo iz dividend. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje, da imajo omenjene pogodbe pravno naravo prodajne pogodbe, sklenjene z odložnim pogojem, in ne komisijske pogodbe. Posle terminske prodaje delnic je banka ponujala v okviru svojih poslovnih storitev, sama je oblikovala tipske pogodbe in zato jih je potrebno razlagati tako, kot se glasijo, nejasnosti pa v korist tožnika (82. in 83. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Iz pogodb izhaja, da je banka lastnica delnic, ki jih prodaja, pisne pogodbe vsebujejo vse bistvene elemente prodajne pogodbe iz 435. člena OZ in ne elementov, ki so značilni za komisijsko pogodbo.

6Pomembno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izbrani posel terminske prodaje delnic potrebno obravnavati kot enovit pravni posel (točka 20. sodbe), čeprav je dejansko potekal v dveh zaporednih fazah. Izhajajoč iz takšnega pravnega stališča je sodba sodišča prve stopnje skladna, ključni razlogi so koherentni in se nanašajo na vsa odločilna dejstva, zato očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Sodišče tudi ni zagrešilo očitane kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je opredelilo do vseh bistvenih ugovorov tožene stranke. Tako ne drži pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do trditev toženke, da banka pred naročilom tožeče stranke za nakup vrednostnih papirjev ni bila imetnica delnic, saj je sodišče sprejelo omenjene trditve tožene stranke, da je postopek potekal v dveh fazah, v prvi fazi je tožena stranka sprejela naročilo tožeče stranke in ga je izvedla tako, da je sama postala lastnica delnic ter jih nato (s časovnim zamikom) prodala tožniku (točka 20. sodbe). Vendar sama dvojnost postopka ne more vplivati na značaj pogodbe o terminski prodaji delnic, namen obeh strank je bil namreč skleniti pogodbo v vsebini, kot je zapisana, stvar banke pa je bila, kako je priskrbela vrednostne papirje, ki jih je prodajala kot lastnica po terminskih pogodbah. Stranki pogodbe nista zapisali, da bi banka kot komisionar delnice kupovala v svojem imenu in za račun komitenta, temveč da je sama lastnica delnic, kar pomeni, da bi jih lahko ponudila iz svojega portfelja, če pa jih je priskrbela posebej na trgu vrednostnih papirjev, je sicer stroške tega posla lahko prevalila na tožnika, ne more pa biti upravičena do posebne provizije za opravljeni posel pridobitve delnic.

7Odveč so sodbeni razlogi v delu, ko je sodišče posebej razdelalo tudi naravo tožnikovega naročila banki za sklenitev pogodbe o terminski prodaji delnic, po kateri je banka še isti dan v svojem imenu kupila dogovorjene delnice in nato sklenila omenjeno pogodbo. Tožena stranka je namreč prodala svoje delnice, četudi jih je pridobila prav zaradi sklenitve omenjenega posla, ter se ni posebej dogovorila, da jih pridobiva za tožnika za določeno plačilo (787. člen OZ). Do provizije za pridobitev delnic banka ni upravičena niti po splošni pogodbi o opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji (priloga B31 spisa), saj tožnikovega naročila za sklenitev pogodbe o terminski prodaji delnic ni mogoče šteti med posredovanje pri nakupu in prodaji vrednostnih papirjev. Te je namreč odkupil od banke same in ne od tretje osebe.

8Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodba o terminski prodaji delnic ni izgubila značaja prodajne pogodbe s tem, ko je bilo v njej dogovorjeno, da ima tožnik že od njene sklenitve dalje tudi določene korporacijske pravice delničarja. To zgolj pomeni, da je že pred nastopom odložnega pogoja tožnik pridobil določena ekonomska upravičenja iz sklenjene pogodbe, ne vpliva pa to na dejstvo, da je pravni lastnik delnic ob sklenitvi terminske pogodbe in do dneva odkupa bila banka, ki je delnice kot svoje tudi prodala. Zato niso pravno odločilne pritožbene navedbe, ki se primeroma sklicujejo na Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) ter Zakon o prevzemih (ZPre-1) ter opisujejo pravno urejene možnosti izkoriščanja korporacijskih pravic tudi s strani oseb, ki sicer niso zakoniti imetniki delnic. Če bi banka želela pogodbeno razmerje s tožnikom urediti komisijsko ter obračunati provizijo zato, da je delnice priskrbela, bi v pogodbi kot strokovnjakinja za bančne posle, to lahko zapisala, pa tega nedvomno ni storila. Sodišče je zato pogodbo pravilno obravnavalo kot prodajno glede na dogovorjeno vsebino, ob tem pa le primeroma upoštevalo tudi odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 169/2007, v kateri je sodišče izrecno navedlo, da je potrebno besedila pogodb uporabiti tako, kot se glasijo, in je zato pogodba o terminskem nakupu delnic po vsebini prodajna pogodba pod odložnim pogojem (tudi če banka ob sklenitvi pogodbe še ni imetnica delnic in se šele zaveže, da jih bo pridobila v določenem roku za svoj račun in nato prodala stranki). Pritožbene navedbe o neuporabljivosti te sodne odločbe v danem primeru glede na tekst zapisanih prodajnih pogodb, ki niso oblikovane kot komisijske, niso utemeljene.

9Provizije za posel bančnega nakupa delnic tudi ni mogoče prevaliti na tožnika na podlagi določb 12. oziroma 13. člena vsake od terminskih pogodb. Ne gre namreč za strošek pogodbe o terminski prodaji delnic, temveč za plačilo za predhodno izvedeni promet delnic na toženo stranko, ki ni bilo nikoli dogovorjeno.

10Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilna, to pa je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako odločitev je sodišče sprejelo glede stroškov tožeče stranke z odgovorom na pritožbo, saj je ta v kratkem odgovoru le pavšalno prerekala pritožbene navedbe toženke, kar ni pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča, ter omenjeni stroški niso bili potrebni.