VSL sodba II Cp 3313/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 30. 5. 2011 ustavilo postopek za znesek 1.800,00 EUR (I. točka izreka odločbe), preostali zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.800,00 EUR od 12. 9. 2009 do 10. 11. 2010 in za znesek 3.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2009 do plačila pa je zavrnilo (II. točka izreka odločbe). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 299,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (III. točka izreka).

2Zoper meritorno odločitev, tj. zoper sodbo, v zavrnilnem delu se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je po njenem mnenju sicer pravilno odmerilo odškodnino zgolj ob upoštevanju pretresa možganov, poškodbe prsnega koša, kolena in hrbta ter poškodbe gležnja. Vendar meni, da je pri odmeri odškodnine iz posameznih postavk vtoževane nepremoženjske škode delno zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo Tako ji je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo zgolj 1.300,00 EUR, kar je glede na telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je pretrpela, in jih sodišče povzema v sodbi, premalo. Sodišče bi moralo pri odmeri odškodnine upoštevati tudi, da je do udarnin prišlo ob relativno visoki hitrosti in da udarci niso bili obrobne narave. V zvezi s poškodbo gležnja pa bi moralo upoštevati, da bi tožeča stranka trpela bolečine in nevšečnosti tudi ob domači terapevtski obdelavi poškodovanega gležnja. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da so pri tožeči stranki v omejenem obsegu prisotne. Posledice pretresa možganov so pri tožeči stranki po lastni izjavi trajale dva meseca in bi jih bilo glede na očitno začasno naravo treba upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožeča stranka trpi tudi zaradi bolečin, ki so po njeni lastni izpovedbi povezane z obravnavanim škodnim dogodkom in bi ji lahko sodišče odmerilo odškodnino tudi iz tega naslova. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je sodišče napačno odločilo tudi o stroških postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v obravnavani zadevi zahtevala od tožene stranke kot zavarovalnice, s katero je imela sklenjeno zavarovanje AO-plus, odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi udeležbe v prometni nezgodi, ko je njeno vozilo zaradi neprilagojene vožnje zapeljalo s ceste in trčilo v drevo. Sodišče prve stopnje je glede obsega škode v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ugotovilo naslednje odločilne okoliščine: da je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretres možganov, udarnino prsnega koša, kolena in hrbta, poškodbo gležnja ter zvin vratne hrbtenice; da slednja ni bila takšne intenzitete, da bi bila krita z zavarovalno polico; da je tožnik zaradi poškodb (za katere je bilo ugotovljeno, da so v vzročni zvezi z dogodkom in so krite z zavarovalno pogodbo) trpel bolečine približno štirinajst dni, in sicer dva dneva srednje hude, v nadaljevanju pa lažje stopnje; da je bil šestkrat rentgeniziran; da je je bil tožnik med zdravljenjem dva dni hospitaliziran ter je en dan nepremično ležal v postelji, pri čemer je bil odvisen od pomoči druge osebe tudi pri opravljanju vseh fizioloških opravil; da je dvakrat obiskal zdravnika, med drugim zaradi omotic, ki jih je tožnik nekaj časa trpel zaradi udarca v glavo in so izginile do pregleda 28. 7. 2009; da nevšečnost med zdravljenjem predstavlja tudi dejstvo, da je tožnik v obdobju štirinajstih dni težje opravljal vsakodnevne aktivnosti in dolžnosti ter da je moral v tem času razgibavati gleženj in ga hladiti.

6Na podlagi povzetega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 1.300,00 EUR, kar predstavlja približno 1,3-kratnik mesečne povprečne neto plače v R. S. v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Takšna odškodnina je tudi po oceni sodišča druge stopnje skladna z odškodninami, ki so bile v sodni praksi prisojene v podobnih primerih, in pravilno odraža razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami. Pritožbeno poudarjanje, da je tožnik utrpel udarnine ob relativno velikih hitrostih in da udarci niso bili obrobne narave, na pravilnost takšne presoje ne more vplivati, saj tožeča stranka v pritožbenem postopku ne izpodbija siceršnjih ugotovitev sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožbeno izpostavljanje, da sodišče ni upoštevalo, da bi tožnik ob terapevtski obdelavi poškodovanega gležnja ravno tako trpel bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (s čimer izpodbija zaključek sodišča, da ni upravičen do odškodnine zaradi bolečin, prestanih ob izvajanju vodne terapije, ker je le-to izvajal zgolj zaradi sanacije poškodbe gležnja, ki ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom), pa je ob odsotnosti trditev, da je takšno terapevtsko rehabilitacijo res izvajal ali da jo bo z gotovostjo moral v bodoče, nerelevantno. Sodišče namreč vselej prisoja odškodnino zgolj glede na dejansko pretrpljene nevšečnosti med zdravljenjem in glede na tiste nevšečnosti, ki jih bo stranka z gotovostjo trpela v bodoče.

7Neutemeljeno je tudi vztrajanje tožeče stranke pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da niti pretres možganov, niti prva poškodba gležnja, udarnina hrbta, prsnega koša in kolena pri tožniku niso pustile trajnih posledic in omejitev. Zgolj vztrajanje tožnika pri nasprotnem, brez konkretiziranega navajanja okoliščin, ki bi izpodbijale dokazno oceno sodišča prve stopnje, pravilnosti takšne ugotovitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Ker je sodišče ugotovilo, da začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni bilo posebno intenzivno, niti trajno, je takšne okoliščine pravilno upoštevalo v okviru prisoje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Očitek, da tega ni storilo, je protispisen, saj je nasprotno razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe na strani 7, kjer sodišče izrecno ugotavlja, da je tožnik med drugim do 28. 7. 2009 trpel zaradi omotic, kot posledic udarca v glavo, ter da je v obdobju štirinajstih dni zdravljenja težje opravljal vsakodnevne aktivnosti in dolžnosti.

8Pritožbena navedba, da tožnik trpi za bolečinami, ki so povezane z obravnavanim dogodkom, pa je preveč nekonkretizirana, da bi jo sodišče druge stopnje lahko preizkusilo.

9Ker torej kršitve, na katere opozarja pritožba, niso podane, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).