VSRS Sodba XI Ips 25671/2012-230

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 25671/2012 z dne 19. 5. 2012 zoper osumljenega G. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi z 20. in 34. členom Kazenskega zakonika

(v nadaljevanju KZ-1)

. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Ks 25671/2012 z dne 25. 5. 2012

pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnilo.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Navaja, da v sklepu o odreditvi pripora ni obrazložen utemeljen sum, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, ter da postopek sloni na izzvani kriminalni dejavnosti in nezakonito pridobljenih dokazih. Po oceni zagovornika pri osumljencu tudi ni podana ponovitvena nevarnost, saj očitanega kaznivega dejanja že prvotno ni bilo moč storiti brez aktivne udeležbe in izvrševanja elementov kaznivega dejanja s strani tajnega policijskega sodelavca. Osumljenec ima urejeno družinsko življenje, stalen vir prihodkov, sredstva za preživljanje ter še ni bil obsojen in tudi ni v drugem kazenskem postopku. Očitki o osumljenčevi predanosti izvajanju tovrstnih poslov, po mnenju zagovornika, ne zdržijo razumske logike, prav tako pa obsojenec tudi ne bi mogel najemati kreditov, ki jih ne bi plačal, saj vsaka banka od kreditojemalca zahteva nekakšno jamstvo. Navaja tudi, da sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora ne vsebuje

presoje neogibne potrebnosti ter sorazmernosti pripora.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP,

navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Po njegovi oceni vsebuje izpodbijani sklep vse razloge o odločilnih dejstvih, sodišče pa je obrazložilo tudi obstoj ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in njegovemu

zagovorniku. Zagovornik je izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca ter vztrajal pri navedbah zahteve.

B.

5Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Gre torej za

konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na splošnih življenjskih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo prav obdolženi ponovil določeno kaznivo dejanje.

6V obravnavani zadevi je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora kot okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, navedla, da so osumljenci že jeseni leta 2011 pričeli načrtovati, kako bi v družbi G. d. d. naročali blago, ki ga nato ne bi plačali. Osumljenci naj bi nameravali s prvim naročilom blaga družbo G. d. d. oškodovati za najmanj 430.000,00 €, v načrtu pa naj bi imeli še pet ali šest nadaljnjih dobav. Navedla je, da naj bi se osumljeni P. v obravnavanem času ukvarjal tudi z nakupom družbe M. d. o. o. z namenom, da bo pri bankah najemal kredite, ki ne bodo nikoli poplačani. Tajnemu sodelavcu naj bi tudi predlagal, da bi družba I. GmbH prevzela družbo M. d. o. o. in bi najemala fiktivne kredite, v posel pa je želel vključiti tudi družbo P. d. o. o. z namenom izvrševanja raznih goljufij. Preiskovalna sodnica je poudarila, da je za kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 zagrožena kazen od enega do osem let zapora ter da so osumljeni nameravali povzročiti veliko premoženjsko škodo.

Na podlagi navedenih okoliščin je zaključila, da so bili osumljenci pri svojem početju drzni in vztrajni. Osumljenemu P. naj bi bilo veliko do tega, da posel uspe, saj je izjavil, da bo posel izvedel sam, če ostali osumljenci v zadevi ne bodo sodelovali. Po oceni sodišča pa se obsojenec tudi ni imel namena ustaviti pri prvi dobavi blaga. Iz sklepa o odreditvi pripora nadalje izhaja, da je osumljenčev motiv za tovrstne posle prav gotovo njegova prezadolženost. Preiskovalna sodnica ugotavlja, da osumljenec sicer ima premoženje, vendar ima tudi številne dolgove, in sicer naj bi bil dolžan okoli 130.000,00 € I. in B. B., 23.000,00 € Banki Hypo, 24.000,00 € NLB ter 30.000,00 € dobaviteljem v zvezi s poslom glede prenove in prodaje nepremičnin. Zoper njega naj bi bilo vloženih več tožb zaradi neplačil. Navedene zaključke je sprejel tudi senat, ki je še poudaril, da lahko po sodni praksi Vrhovnega sodišča že okoliščine konkretnega kaznivega dejanja, kot so način izvršitve, dolžina časovnega obdobja, stopnjevanje in frekvenca samih ravnanj, tako po objektivni kot po subjektivni plati utemeljujejo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti.

7Vrhovno sodišče pritrjuje stališču zagovornika, da okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa,

ne dajejo prepričljive podlage za sklepanje o tistih osebnih lastnostih osumljenca, ki bi kazale na možnost ponavljanja kaznivih dejanj. V nekaterih primerih je o takšnih okoliščinah sicer mogoče sklepati

že iz okoliščin izvršenega kaznivega dejanja, npr. visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (maščevanje); nadaljevano kaznivo dejanje ipd., vendar v obravnavanem primeru tak

šne okoliščine niso izkazane. Vrhovno sodišče je že v sklepu

II Kr 25671/2012 z dne 16. 8. 2012 navedlo, da je

osumljenčeva

zainteresiranost za uspeh posla oziroma namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist, zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (t. i.

dolus coloratus

) in ne posebna okoliščina, s katero bi bilo mogoče utemeljevati ponovitveno nevarnost. Tudi ostale okoliščine izvršitve konkretnega dejanja, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa (časovni razpon, načrtovanje, delitev vlog), ne predstavljajo

posebnega odstopa od tipične izvršitve tovrstnih kaznivih dejanj in tako same po sebi ne omogočajo zaključka, da bo osumljenec

s kaznivimi dejanji nadaljeval. Po drugi strani pa je

pri presoji ponovitvene nevarnosti potrebno upoštevati tudi objektivno možnost oziroma priložnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Zagovornik v zahtevi pravilno opozarja, da je bilo ravnanje osumljenca ves čas nadzorovano s strani policije ter da brez sodelovanja tajnega policijskega sodelavca kaznivega dejanja sploh ne bi bilo mogoče izvršiti, zato ga tudi ponoviti ni mogoče. Iz

podatkov spisa prav tako izhaja, da je bila gospodarska družba G. d. d. z nameni osumljenca seznanjena, in to še preden je avstrijska podružnica sprejela ponudbo za nakup blaga (list. št. 12 spisa).

Sklepanje, da bo osumljenec, kljub navedenemu, poskušal izvesti nadaljnje dobave pri istem oškodovancu oziroma njenih podružnicah je zato izkustveno povsem neprepričljivo.

8Vrhovno sodišče prav tako ne sprejema zaključka sodišča, da naj bi osumljenčeva ponovitvena nevarnost izhajala iz njegove izjave, da bo pri bankah najemal kredite v skupni višini 300.000 €, ki ne bodo nikoli plačani. Navedeno ravnanje osumljenca je očitno ostalo pri naklepu, saj iz sklepa sodišča ne izhaja, da bi osumljenec že karkoli ukrenil v smeri izvršitve navedenih dejanj. Prav tako osumljenec za kaznivo dejanje še ni bil obsojen in tudi ni v drugem kazenskem postopku. Nenazadnje pa kaže tudi na tem mestu pritrditi navedbam zagovornika, da osumljenec brez kakršnegakoli zavarovanja tako visokih kreditov pri bankah sploh ne bi mogel najeti.

9Po oceni Vrhovnega sodišča na ponovitveno nevarnost v obravnavanem primeru ne kaže niti ugotovitev sodišča, da je osumljenec prezadolžen. Slabo finančno stanje osumljenca bi namreč lahko utemeljevalo ponovitveno nevarnost le v povezavi z drugimi okoliščinami, iz katerih bi izhajalo, da se bo osumljenec prav z izvrševanjem kaznivih dejanj poskušal rešiti eksistenčne ali večje materialne stiske (npr. okoliščinami, ki kažejo, da se obdolženec s kaznivimi dejanji preživlja; odvisnost od drog ipd.). Takšne dodatne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Dejstvo, da ima osumljenec dolgove ter da je bilo zoper njega vloženih več tožb pa je vse presplošno, da bi zadoščalo za prepričljiv sklep o tem, da bo z istovrstnimi dejanji, kljub razkritju, nadaljeval.

10Okoliščine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje zaključke o ponovitveni nevarnosti tako po mnenju Vrhovnega sodišča ne predstavljajo tistih posebnih okoliščin, ki

bi kazale na konkretno nevarnost, da bo osumljenec v prihodnosti izvrševal istovrstna kazniva dejanja. Kot je Vrhovno sodišče navedlo že v sklepu II Kr

25671/2012 z dne 16. 8. 2012

ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljevati že s tem, da gre za storilca premoženjskega kaznivega dejanja, ki je pokazal velik interes za njegovo izvršitev ter je v slabem finančnem položaju. Takšna razlaga je namreč občutno preširoka ter nesorazmerna z intenzivnostjo posega v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), ki ga predstavlja pripor.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, ne dajejo podlage za zaključek, da je pri osumljencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Glede na takšno odločitev obstoja preostalih v zahtevah zatrjevanih kršitev Vrhovno sodišče ni presojalo.