VSRS Sklep III Ips 47/2009

Revizija se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo dividend od leta 2002 do leta 2006. Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da je prenos 14.623 delnic ETIG na toženo stranko po nasprotni tožbi neveljaven ter da mora tožena stranka po nasprotni tožbi vzpostaviti prejšnje stanje tako, da te delnice preknjiži nazaj na prejšnje imetnike. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi v delu, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke po nasprotni tožbi preknjižiti pridobljene delnice nazaj na prejšnje imetnike, sicer pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev revizije.

4Revizija je utemeljena.

5Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

6Predlog tožene stranke v odgovoru na revizijo, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrže, ker izpodbija dejansko stanje, ni utemeljen. Tudi, če se revizija vloži le zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki sicer ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), je ni mogoče zavreči. Razlogi za zavrženje revizije so našteti taksativno (374. člen ZPP). Zavrže se prepozna, nepopolna in nedovoljena revizije. Ni pa predvideno zavrženje revizije, če stranka z njo uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ali zato, ker v njej ni konkretno opredeljeno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zagrešilo sodišče druge stopnje.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednjo pravno relevantna dejstva:

Tožeča stranka je pridobila 14.623 imenskih delnic tožene stranke z oznako ETIG. Delnice so bile vinkulirane (za prenos delnic je bilo potrebno soglasje nadzornega sveta tožene stranke) in izdane v nematerializirani obliki.

Tožena stranka ni dala dovoljenja za prenos teh delnic. Tožeča stranka je sklep nadzornega sveta o zavrnitvi dovoljenja prejela 18. 9. 2001.

V statutu tožene stranke niso bili določeni pogoji, zaradi katerih bi njen nadzorni svet lahko odrekel dovoljenje za prenos delnic.

Tožeča stranka je bila članica Centralne klirinško depotne družbe d. d. (v nadaljevanju KDD) in je zato lahko izvajala naloge za prenos vrednostnih papirjev. 10. 7. 2002 je sama izvedla prenos spornih delnic nase. V portalu za prenos vrednostnih papirjev je na vprašanje, ki se je glasilo: „Ali imate potrebne dokumente za prenos?“, odgovorila pritrdilno.

8Tožeča stranka je trdila, da je zakonita imetnica 14.623 delnic tožene stranke, in zahtevala izplačilo dividend od leta 2002 do leta 2006. Tožena stranka je navajala, da se je tožeča stranka kot lastnica teh delnic vpisala nezakonito in vložila nasprotno tožbo za ugotovitev neveljavnosti vpisa.

9Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da še ni potekel rok za uskladitev statuta tožene stranka z noveliranim Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki je določil, da morajo biti v statutu družbe navedeni razlogi, zaradi katerih lahko družba zavrne soglasje za prenos delnic, in da je bil zato nadzorni svet tožene stranke ob upoštevanju načela enakega obravnavanja delničarjev samostojen pri odločanju o soglasju za prenos delnic. Navedli sta, da bi morala tožeča stranka, če je menila, da je zavrnitev soglasja nezakonita, to uveljavljati pred sodiščem, ne pa tako, da je kot član KDD izvršila vpis prenosa delnic nase. Načelo enakega obravnavanja delničarjev po mnenju obeh sodišč ni bilo kršeno, tožeča stranka pa je zlorabila svoja pooblastila, ki jih je imela kot član KDD, ko se je brez dovoljenja nadzornega sveta tožene stranke vpisala kot imetnica spornih delnic.

10Glede presoje razlogov za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic se v obravnavani zadevi uporablja ZGD, kakršen je veljal pred Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-F), kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje. Novela ZGD-F je v veljavo stopila 22. 6. 2001 in spremenila 233. člen ZGD tako, da je po noveli določal, da lahko statut družbe veže prenosljivost delnic družbe na njeno dovoljenje, da pa mora v tem primeru v skladu z ZGD določati tudi razloge za odklonitev dovoljenja (spremenjeni drugi odstavek 233. člena ZGD). Z isto novelo so bili v zakon dodani tudi členi od 233.a do 233.č ZGD. V prehodni določbi 136. člena novele ZGD-F je določeno, da morajo delniške družbe svoje statute uskladiti z določbami novele v roku 18 mesecev, šteto od začetka poslovnega leta, ki se začne po uveljavitvi tega zakona (prvi odstavek 136. člena novele ZGD-F). Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, se je rok za družbe, katerih poslovno leto je enako koledarskemu, iztekel 1. 7. 2003. Ne drži stališče revidentke, da se za družbe, ki do tega roka svojih statutov niso uskladile z določbami spremenjenega ZGD, glede razlogov za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic novela ZGD-F uporablja že od začetka njene veljavnosti (22. 6. 2001). Do izteka 18 mesečnega roka oziroma do uskladitve statutov družb s spremenjenim zakonom je glede razlogov za zavrnitev dovoljenja(1) za vse družbe veljala ureditev, kakršna je veljala do sprejema novele ZGD-F. Šele v primeru, da družbe svojih statutov niso prilagodile zakonu, je prišlo do posledice, za kakršno se zavzema tožeča stranka.

11Zato je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bil v konkretnem primeru nadzorni svet tožene stranke pri odločanju o dovoljenju za prenos spornih delnic samostojen. Samostojnost nadzornega sveta pa je omejena z določbami o prepovedi diskriminacije oziroma neenakopravnem obravnavanju delničarjev. Držijo revizijske navedbe, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2007 trdila, da je nadzorni svet tožene stranke soglasje za prenos delnic nekaterim delničarjem dal ter da je v dokaz svojih trditev predlagala vpogled v delniško knjigo (ki naj bi jo predložila tožena stranka). Pritožbeno sodišče torej nepravilno ugotavlja, da je tožeča stranka v zvezi z diskriminacijo navajala le, da razlogi za odklonitev dovoljenja za prenos delnic ne morejo biti določeni v usmeritvah nadzornega sveta tožene stranke, ter grajala določbo usmeritev glede prodajne cene delnic. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za vpogled v delniško knjigo tožene stranke zavrnilo. Diskriminatorno obravnavanje delničarjev s strani organa, ki odloča o dovoljenju za prenos delnic, je lahko razlog za neupravičeno odklonitev soglasja, ki ima na podlagi tretjega odstavka 233.b člena ZGD za posledico domnevo, da je bilo soglasje dano (ne drži namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če je menila, da je bilo dovoljenje zavrnjeno neutemeljeno, to uveljavljati v sodnem postopku). Ker se sodišče prve stopnje do navedb tožeče stranke v zvezi z neenakopravnim obravnavanjem ni opredelilo, prav tako glede teh trditev nima razlogov sodba sodišča druge stopnje (saj je pritožbeno sodišče štelo, da v zvezi z diskriminacijo tožeča stranka ni podala konkretnih navedb), sta sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Drži tudi, da se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali s trditvijo tožeče stranke v odgovoru na nasprotno tožbo, da je nadzorni svet dovoljenje za prenos delnic zavrnil po izteku treh mesecev od prejema zahteve tožeče stranke. Tudi zaradi nepravočasne zavrnitve dovoljenja se na podlagi tretjega odstavka 233.b člena ZGD šteje, da je bilo dovoljenje za prenos dano, zato je presoja, ali je bilo dovoljenje zavrnjeno pravočasno, ključnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Ker sodba sodišča prve stopnje o navedenih trditvah tožeče stranke nima razlogov, sodišče druge stopnje pa se do tega pritožbenega očitka ni opredelilo, sta sodišči tudi s tem tožeči stranki odvzeli možnost do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do trditev in dokazov glede neenakopravnega obravnavanja delničarjev tožene stranke pri presoji dovoljenja za prenos njenih delnic ter glede trditev o nepravočasnosti zavrnitve dovoljenja s strani toženkinega nadzornega sveta.

15Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): To velja le glede določitve utemeljenih razlogov, zaradi katerih sme družba odkloniti dovoljenje za prenos delnic, v statutu družbe. Navedeno stališče pa ne velja za uporabo ostalih določb, ki jih je vpeljala novela ZGD-F in ki ne zahtevajo prilagoditve statutov družb njenim določbam (glej prvi odstavek 136. člena novele ZGD-F). V primeru, da novela ZGD-F ne posega v vsebino statutov družb, se uporablja od začetka njene veljavnosti (22. 6. 2001).