VSL sklep I Cpg 568/2012

1Pred prvostopenjskim sodiščem je tožeča stranka vložila tožbo zaradi kršitve znamke F. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek pripoznala.

2Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo prepovedalo ponujanje, prodajo in distribucijo pečic za kuhanje pod znamko F. v Republiki Sloveniji, naložilo opustitev uporabe te znamke v Republiki Sloveniji, in odstranitev vseh pečic iz gospodarskih tokov. Tako je prvostopenjsko sodišče odločilo v točkah I. do III. izreka. V točki IV. izreka je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer tako, da je njihovo povrnitev (v višini 1.494,80 EUR) naložilo tožeči stranki.

3Zoper odločbo prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. Njena pritožba se nanaša le na odločbo o stroških postopka in torej le na IV. točko izreka prvostopenjske odločbe. Pritožba ima dve vsebinski celoti. V prvi izpodbija odločitev o stroških po temelju. V okviru prvega vsebinskega sklopa pritožbenih razlogov meni pritožba, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi načela publicitete vpisov v register blagovnih znamk se šteje, da je dejstvo, da gre za zaščiteno blagovno znamko, znano vsakomur. Trdi, da je tožena stranka vedela, da nima pravic industrijske lastnine glede blagovne znamke F. Meni tudi, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 285. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). Prvostopenjskemu sodišču očita, da je ugotovilo, da tožena stranka ni vedela, da s prodajo pečic krši znamko F. kljub temu, da tožena stranka tega dejstva ni zatrjevala. Trdi tudi, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz sodbe. Predpostavke za uporabo 157. člena ZPP zato po mnenju tožeče stranke niso podane.

4V drugi vsebinski celoti izpodbija pritožba odločitev o višini pravdnih stroškov tožene stranke.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Neutemeljena je pritožba v toliko, kolikor izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških po temelju. Prvostopenjsko sodišče je namreč o stroških postopka odločilo na temelju 157. člena ZPP. Plačilo stroškov postopka je naložilo tožeči stranki, ker je menilo, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, in je pripoznala zahtevek takoj, ko je bila z njim prvič seznanjena.

7 Vpis znamke v register zgolj pomeni, da se vsakdo lahko prepriča o njenem obstoju in o imetniku znamke. To pa ne pomeni, da je edini upravičenec do uporabe znamke v register vpisani imetnik. Imetnik znamke namreč lahko sklene licenčno pogodbo s kom tretjim, na temelju katere je tretji upravičen do uporabe znamke. Publicitetni učinek kateregakoli vpisa lahko nastopi šele z vpisom in to velja tudi za upravičence iz licenčne pogodbe. Vpis licenčne pogodbe v register znamk je sicer mogoč, nima pa konstitutivnega učinka (člena 22 in 23 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti). Če licenčna pogodba ni vpisana v register, praviloma kršitelj pravic iz znamke ne ve (in celo ne more vedeti), da je pravice iz znamke kršil. V tej zadevi pa sploh ni izkazano, da bi tožena stranka vedela, da njen dobavitelj pečic nima pravice do uporabe znamke.

8Neutemeljen je tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni uporabilo 285. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je namreč vročilo tožbo toženi stranki, nakar je ta v odgovoru na tožbo že pripoznala tožbeni zahtevek. Vsako nadaljnje obravnavanje zadeve je v izrecno izključeno (1. odstavek 316. člena ZPP), navajanje novih dejstev s tem tudi. Sodišče niti ne bi smelo ravnati po 285. členu ZPP, in če ni, mu tega seveda ni mogoče očitati.

9Tožena stranka je izrecno trdila, da je tožeča stranka ni pozvala, da ne dobavlja spornih pečic podjetju E. d.d. Izrecno je tudi zanikala, da bi dala tožeči stranki povod za tožbo (odgovor na tožbo, l. št. 30 in 31). Nevednost tožene stranke, da s prodajo pečic, opremljenih z znamko F., krši znamko, je tako imenovano negativno dejstvo. Negativnega dejstva tožena stranka ne more dokazati, zato bi morala dejstvo dokazati tožeča stranka. Iz navedb tožeče stranke tudi ni izhajalo nič takšnega, kar bi trditvi tožene stranke nasprotovalo. Prvostopenjskemu sodišču torej ni mogoče očitati, da je ugotavljalo dejstva kar samo, brez podlage v trditvenem gradivu ene in druge stranke.

10Nemško pravo pozna vsebinsko enako določbo, kot je 157. člen ZPP, v § 93 Zivilprozessordnung. Prav poziv je po nemški sodni praksi v podobnih primerih odločilen: če tožeča stranka ne opomni tožene stranke še pred pravdo na opustitev ravnanja, mora tožeča stranka sama nositi stroške (glej Wolst v Musielak, Zivilprozessordnung, Kommentar, 3. Auflage, 2002, kom. k § 93, rš. 35 in 8).

11Predpostavke za uporabo 157. člena ZPP so, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in da je tožena stranka nemudoma pripoznala tožbeni zahtevek. Ni pa predpostavka za uporabo 157. člena ZPP to, da tožena stranka tudi izvrši tisto, kar ji je s tožbenim zahtevkom naloženo. Pritožbenemu sodišču ni treba odločati o tem, ali imata prav sodna praksa in literatura, ki menita drugače, namreč da mora tožena stranka tudi izpolniti tožbeni zahtevek, da se lahko uporabi 157. člen ZPP.

12Tožeča stranka je zgolj zahtevala prepoved dajanja pečic v promet v Republiki Sloveniji. To pa je tožeča stranka dosegla. Tožena stranka je namreč določno trdila, da je izdelke poslala kitajskemu dobavitelju (odgovor na tožbo, l. št. 31). Prometa s pečicami na ozemlju Republike Slovenije ne bo. Res je, da s tem promet z istimi pečicami na Kitajskem ni onemogočen. Ali ima tožeča stranka sploh kakršnokoli pravico na znamki na Kitajskem, in način njenega varovanja, pa ni nekaj, o čemer bi lahko razpravljalo ali odločalo slovensko sodišče. To bi preseglo mejo vrhovne oblasti (suverenosti), ki jo ima Republika Slovenija le na svojem ozemlju in ne na tujem, na primer kitajskem ozemlju.

13Tožena stranka torej ni dala povoda za tožbo, tožbeni zahtevek pa je pripoznala že v odgovoru na tožbo. Vse predpostavke za uporabo 157. člena ZPP so bile torej podane. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila po temelju pravilna.

14Pravilen pa je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno odmerilo stroške. Z njim se strinja v svojem odgovoru celo tožena stranka. Toženi stranki glede na Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) pripada le nagrada za postopek (tf. št. 3100), za narok (tf. št. 3102), pavšalni znesek za materialne stroške (tf. št. 6002) in pa 20 % DDV. Glede na to je tožena stranka upravičena do povrnitve le 1.281,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato deloma ugodilo pritožbi in ustrezno spremenilo prvostopenjsko odločbo (3. točka 365. člena ZPP).

15Pritožba je torej le delno utemeljena. Kolikor je utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep glede stroškov (3. točka 365. člena ZPP). V preostanku je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

16Ker je tožeča stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe (14 %), mora sama nositi svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

17Tožena stranka ni z ničemer pripomogla k odločitvi v tej zadevi. Njen odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato bo morala pritožbene stroške nositi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).