VSL sodba I Cpg 520/2012

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba:

1.) v izpodbijani 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen;

2.) v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, se odločitev o stroških postopka pridrži za poznejšo sodbo.

II. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo:

1.) „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 43329/2009 z dne 06. 04. 2009 se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa.“

2.) Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka G. G. je dolžan plačati tožeči stranki O. z.o.o. - v stečaju, 53.985,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 04. 2009 do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo;“

se zavrne.

3.) „Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.801,92 EUR v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15 dnevnega roka dalje, do plačila.“

2V obrazložitvi svoje sodbe je sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožeče stranke, da se je toženec s Pogodbo o dolgoročnem posojilu 02-07/5 z dne 20. 07. 2005 (v nadaljevanju: Pogodba A2) kot porok zavezal odplačati dolgoročno posojilo za obveznosti kupca P. d.o.o. z dne 02. 12. 2003 (A 11), z aneksom z dne 02. 06. 2008 (v prilogi A 7) pa je bila pogodba A2 prenovljena tako, da so bile na novo dogovorjene pravice in obveznosti med strankama. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na odločilno pravno ugotovitev, da je tožeča stranka od toženca zahtevala izpolnitev obveznosti iz družbe P., ta družba pa je bila (kar med pravdnima strankama ni sporno, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu St 3/2005 o začetku in zaključku stečajnega postopka, dne 18. 05. 2005) izbrisana iz sodnega registra. Ker je terjatev tožeče stranke do P. d.o.o. z izbrisom iz sodnega registra prenehala po zakonu, je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke proti tožencu, saj poroštvene izjave ni mogoče dati za neobstoječo obveznost, enako pa velja tudi za morebitni pristop k dolgu oziroma za prevzem dolga. Za posojilno pogodbo pa ne gre, saj toženec od tožeče stranke ni prejel nobenega denarja, kar je bistvena sestavina posojilne pogodbe.

3Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba je utemeljena.

6Sledeč trditveni podlagi pravdnih strank med njima ni sporno, da je bila tožeča stranka upnik družbe P., in da je bila ta družba dne 18. 05. 2005 po začetem in zaključenem stečajnem postopku izbrisana iz sodnega registra. Toženec je bil od 20. 05. 1999 dalje do izbrisa direktor te družbe. To pomeni, da je sporazum o poplačilu zapadlih terjatev (A 11) dne 02. 12. 2003, ki sta ga sklenili tožeča stranka in P. d.o.o. toženec lahko podpisal le kot direktor te družbe, saj je kot tak podpisan na samem sporazumu. Po določilu 515. člena ZGD-1 je namreč direktor tisti, ki vodi posle družbe in jo zastopa. Drugačno prvostopno stališče je torej pravno zmotno. Sicer pa zaveza iz tega sporazuma, tudi če bi jo toženec podpisal zase osebno, za odločitev ni pomembna. Tožbeni zahtevek namreč tožeča stranka utemeljuje na osebni toženčevi zavezi v pogodbi A 2 in aneksu A 7, ne pa na sporazumu med tožečo stranko in družbo P. z dne 02. 12. 2003 (A 11).

7S pogodbo A 2, prenovljeno z aneksom A 7, se je toženec že po izbrisu te družbe zavezal tožeči stranki povrniti dolgove družbe P.. Pogodba A 2 sicer nosi naslov „Pogodba o dolgoročnem posojilu„, vendar iz vsebine pogodbe nedvomno izhaja, da toženec, ki je na njej podpisan kot dajalec posojila to ni, pač pa, da se zavezuje tožeči stranki poravnati posojilo, ki ga je družba P. prejela od tožeče stranke. Za presojo vsebine pogodbe in njene veljavnosti naslov pogodbe ni pomemben. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da poroštvene izjave ni mogoče podati za neobstoječo obveznost in tudi, da je neveljaven pristop k neobstoječemu dolgu, ni pa mogoče slediti pravni argumentaciji sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke prenehala z izbrisom dolžnika iz sodnega registra. Iz določila prvega odstavka 270. člena OZ izhaja, da obveznost preneha, ko je izpolnjena, pa tudi v drugih primerih določenih z zakonom. S prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo tudi poroštvo, zastava in druge stranske pravice. Glavna obveznost praviloma preneha z izpolnitvijo bodisi dolžnika bodisi tretjega, s pobotom (311. člen OZ), odpustom dolga (319. člen OZ), prenovitvijo (232. člen OZ), združitvijo (328. člen OZ), z nemožnostjo izpolnitve (329. člen OZ) in s smrtjo. Vendar s smrtjo preneha samo tista obveznost, ki se nanaša na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

8Z izbrisom dolžnika iz sodnega registra po začetem in zaključenem stečajnem postopku, upnik, ker dolžnik v takem primeru nima pravnih naslednikov, svoje terjatve ne more od dolžnika izterjati. Njegova terjatev preneha le v razmerju do stečajnega dolžnika, kar pa ne pomeni, da je bila izpolnjena. Če temu ne bi bilo tako, drugi odstavek 1022. člena OZ ne bi določal, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Po določilu 1012. člena OZ se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da za odločitev o pritožbi ni pomembno ali pogodba A 2 z aneksom A 7 predstavlja poroštveno pogodbo ali pa pogodbo o pristopu k dolgu, ki ga obravnava 432. člen OZ. Ob sklenitvi te pogodbe je namreč toženec vedel, da izbrisani dolžnik svoje obveznost nikoli ne bo izpolnil. S pogodbo o pristopu k dolgu pa se tretji zaveže, da bo izpolnil dolžnikovo terjatev, tako da postane s tožnikom solidarno zavezan. Ker torej z izbrisom dolžnika - družbe P. obveznost do tožeče stranke ni bila izpolnjena, ni ovire za toženčevo zavezo, da on izpolni obveznost izbrisanega dolžnika. Drugačno prvostopno stališče je torej pravno zmotno.

9Kot izhaja iz 3. člena OZ, udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Zaveza direktorja, ki je kot tak vodil posle izbrisane družbe P. pred začetkom stečajnega postopka, da bo tožeči stranki poravnal dolg, katerega le ta od izbrisane družbe ni uspela izterjati, je vse prej kot nemoralna ali v nasprotju s prisilnimi predpisi. Toženčev namen pa je več kot očiten. Zato ne drži, da pogodba A 2 v zvezi z aneksom A 7 nima kavze, zaradi česar naj bi bila nična po 39. členu OZ. Ker je vsebina zaveze popolnoma jasna, za presojo Pogodbe A 2 v zvezi z aneksom A 7 ni pomembno ali se je hotel toženec zavezati kot porok ali pa kot pristopnik k dolgu.

10Če je stečajni upravitelj I. S. dejansko pojasnil tožencu, da tožeči stranki ni več dolžan vračati posojila (kot v odgovoru na pritožbo navaja tožena stranka) se je tako pojasnilo lahko nanašalo le na obveznost družbe P. do tožeče stranke in toženca kot direktorja te družbe, saj je z zaključenim stečajnim postopkom terjatev tožeče stranke do izbrisane družbe ugasnila. Zakon pa ne določa, da za neporavnane obveznosti izbrisanega stečajnega dolžnika odgovarjajo zakoniti zastopniki. Zanje le izjemoma odškodninsko odgovarja uprava (primerjaj prvi odstavek 42. člena ZFPPIPP in naslednje), vendar tožeča stranka na tej podlagi ne utemeljuje svojega tožbenega zahtevka. Ni pa, kot rečeno, nobene ovire za veljavnost toženčeve zaveze, da tožeči stranki poravna dolg izbrisane družbe, katere direktor je bil.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbenemu zahtevku v vlogi z dne 09. 12. 2009 tožena stranka ugovarjala tudi po višini, s katero pa se doslej sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pa je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz I. 1.) izreka te sodbe.

12Ker je sodišče prve stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je prav tako oprta na določilo drugega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.