VSL sodba I Cp 1802/2012

I.Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek tožnikov za plačilo uporabnine. Glede stroškov je odločeno, da vsaka stranka krije svoje.

2.Pritožujeta se drugi tožnik in tretja tožnica. Uveljavljata vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, ali njeno razveljavitev. Menita, da je odločitev nepravilno oprta na dogovor med S. C.jem ml. in drugim tožencem o brezplačni uporabi spornega objekta do odkupa. Opozarjata, da S.C. ml. nikoli ni bil lastnik sporne nepremičnine in ni imel kakršnihkoli pooblastil za sklepanje dogovorov v zvezi s to nepremičnino. To je posredno potrdil sam, ker pooblastila, glede katerega je izjavljal, naj bi ga imel, ni predložil. Obstoj pooblastila je zanikala tudi J.C.. S.C. ml. je nepooblaščeno opravljal tudi druge posle. Opozarjata, da je sodišče dogovor, ki ga je sklepal S.C. ml., štelo za razlog, zaradi katerega neupravičeno obogateni ni dolžan povrniti koristi. Meni, da morebitna obljuba staršev S.C. ml., naj bi mu sporna nepremičnina pripadla, staršev ne veže, S. C. ml. pa tudi ne pooblašča, da se v zvezi s sporno nepremičnino karkoli dogovarja. Sporna nepremičnina je last varovanca CSD, g. S.C. st., zaradi česar bi z dogovorom o brezplačni uporabi ta organ moral soglašati, saj gre za velika sredstva. Ker se je torej S.C. ml. neupravičeno dogovoril s toženo stranko o brezplačni uporabi do odkupa, je odločitev napačna. Sodišče je prezrlo, da drugi toženec o tem dogovoru dne 6.3.2007 ni vedel ničesar izpovedati, čeprav je objekt uporabljal že od leta 1996, do sklenitve predpogodbe o nakupu pa je prišlo šele leta 2004. J. C. je tak dogovor izrecno zanikala 12.1.2007. Tožena stranka je vedela, da je lastnik S. C. st., saj je najemno pogodbo sklepala z njim. Opozarja na kričeča nasprotja med izpovedbami priče S. C.ja ml., D. P. in drugega toženca o tem, kje se je prodajna predpogodba podpisovala, kdo jo je naročil. Sodišče je poklonilo vero S. C. ml. ki je zlorabil zaupanje matere in brez njene vednosti oz. pooblastila odtujeval premoženje bolnega očeta, kar je drugi toženec izkoristil. Že sam način sklepanja dokazuje, da gre za nepoštene posle. Opozarja, da zoper pričo S. C. ml. poteka kazenski postopek. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, ker dogovor neupravičeno obogatenega ne more odvezati povrnitve koristi. Po drugi strani pa obljuba ne veže tistega, ki jo je dal, niti tistega, ki jo je prejel. Ne gre za javno obljubo nagrade, ampak naj bi bil S. C. ml. na podlagi obljube pooblaščen sklepati dogovor. Opozarja, da CSD prodajne pogodbe ni odobril, kar je po 191. čl. ZZZDR pogoj za veljavnost pogodbe, saj gre za premoženje večje vrednosti. Na podlagi 86. čl. Obligacijskega zakonika je pogodba nična. Meni, da je postopek bistveno kršen, ker sodišče ni upoštevalo iz zemljiškoknjižnega izpiska izhajajočih podatkov o lastništvu parc. št. 13/2 k.o. x. in dopuščalo dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine z nekom, ki ni lastnik nepremičnine. Ker je tožena stranka plačevala najemnino za lokal tožene stranke v Š., ni šlo za brezplačno uporabo – obstaja nasprotje med odločilnim dejstvom in tem, kar sodišče navaja v zvezi z njim; ter tudi nasprotje med tem, kar sodišče navaja kot razlog, zaradi katerega zavrača zahtevek. Meni, da so razlogi nejasni. Med drugim ni razvidno, zakaj naj bi bil S. C. ml. upravičen sklepati dogovor o brezplačni uporabi J. C. lastnega dela nepremičnine.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika, da bi sodišče zavrnitev zahtevka utemeljilo z dogovorom med S. C. ml. in prvo toženo stranko o brezplačni uporabi. Meni, da odločitev temelji na ugotovitvi o sklenitvi kupoprodajne pogodbe, ki jo je podpisala prva tožnica in ne S. C. ml. Zaključke prvostopenjskega sodišča označuje za jasne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča, da naj osvetli vse v poštev prihajajoče okoliščine v zvezi z uporabo nepremičnine 13/2 k.o. x., zlasti, da opravi široko materialno pravno presojo v zvezi z dogovorom pravdnih strank o (ne)plačevanju odmene za uporabo - ugotovi skupen namen pogodbenih strank. Skladno z napotilom pritožbenega sodišča je pravno ovrednotilo dne 29.12.2004 sklenjeno pogodbo in se opredelilo do izpovedi S. C. ml. ter njegove vloge v obravnavanem razmerju.

6.Pritožbeni očitek, da ni upoštevano zemljiškoknjižno stanje sporne nepremičnine, ni utemeljen. V 8. točki obrazložitve je zemljiškoknjižno stanje povzeto (vključno z navedbo pridobitnih naslovov in časa, ko so tožniki lastninsko pravico pridobili). Z razlogi o nameravanem prenosu premoženja staršev na potomca (D. B. in S. C. ml.) je sodišče prve stopnje osvetlilo dogajanje v zvezi z njunim vključevanjem, zlasti vključevanjem S. C. ml., v dogovarjanje o razpolaganju s sporno nepremičnino. V pritožbi zatrjevanega dogovora o brezplačni uporabi, ki naj bi ga v imenu tožnikov sklepal S. C. ml., sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zgolj osvetlilo je, da je pri dogovarjanju o bodoči prodaji nepremičnine in drugih razmerjih, imel vlogo tudi S. C. ml.. Pritožba v nasprotju z razlogi sodišča navaja, da odločitev temelji na ugotovitvi o obstoju dogovora med S. C. ml. in drugim tožencem o brezplačni uporabi nepremičnine. Take ugotovitve v izpodbijani sodbi ni. Skladno z napotili pritožbenega sodišča je vloga S. C. ml. v pravnem razmerju med tožniki in tožencem osvetljena, ni pa bilo ugotovljeno, da bi S. C. ml. v imenu in za račun tožnikov sklepal dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine. Odločitev torej ni oprta na dogovor, ki ga zatrjuje pritožba. Prvostopenjsko sodišče je osvetlilo razmerje med lastnikom in drugim tožencem v letih 1995 in 1996, njun skupen namen v obdobju, ko je drugi toženec vzel objekt v posest in vanj vlagal. Zaradi drugemu tožniku odvzete poslovne sposobnosti, je pogodbeno voljo oblikovala in izražala skrbnica – prva tožnica, ki je kasneje postala tudi solastnica sporne nepremičnine. J. C. in S. P. sta torej urejala pravno razmerje v zvezi s sporno nepremičnino, S. C. ml. pa je pri tem posredoval. Bistvena ugotovitev je, da niti najemnina niti kakšna druga odmena za uporabo sporne nepremičnine ni bila dogovorjena. Drugi toženec je nepremičnino dobil v posest od lastnika z dovoljenjem, da jo uporablja. Na trditev, da med C.ji in toženo stranko ni niti sorodstvenega niti kakšnega drugega razmerja, s katerim bi bilo mogoče logično utemeljiti brezplačno uporabo, velja opozoriti, da sta pogodbenika od samega začetka imela namen, da pride do prodaje nepremičnine. To potrjujejo tožniki v svojem, preko odvetnika R. posredovanem dopisu z dne 26.6.2005 (dokaz A49), pa tudi njihovo kasnejše ravnanje (npr. sprejemanje kupnine, dne 29.4.2004 sklenjena pogodba, sklenitev pogodbe o ustanovitvi hipoteke in služnostne pogodbe …). Prva tožnica, ki je naknadno pridobila solastninski delež na nepremičnini, je pri urejanju pravno poslovnega razmerja kot lastnikova skrbnica sodelovala od samega začetka. Tretja tožnica je z darilno pogodbo (pridobitvijo solastninskega deleža) naknadno – leta 2003 – pridobila nepremičnino zgolj v posredno posest in vstopila v obligacijski pravni položaj pravne prednice.

7.Na osnovi zgoraj navedenih in številnih drugih dejstev, ki jih pritožba ne omenja (plačilo kupnine s poplačilom J. C., poplačilo hipoteke B. K., sklepanje pogodbe o ustanovitvi hipoteke), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sklenjen zavezovalni pravni posel o kupo-prodaji sporne nepremičnine. Ker je dne 29.12.2004 sklenjena pogodba izkazana z listino in tudi listinski dokazi, ki jih je podpisala J. C., potrjujejo plačilo kupnine in ne uporabnine (dokaza B11 in B13), sodišče utemeljeno ni sledilo J. C., ki sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrača. Sledilo je izpovedi S. C. ml, ki je potrjena z drugimi, zlasti tudi listinskimi dokazi. Nasprotij, na katere v zvezi s sklepanjem pogodbe z dne 29.12.2004 opozarja pritožba, ni. Odvetnik D.P. se podrobnosti o naročnikih pogodbe ni spomnil, potrdil pa je, da so bili pri njem vsi – poleg drugega toženca in S. C.ja ml. tudi tudi prva in tretja tožnica. Kdo je naročil osnutek pogodbe, je ob tem, da sta jo J. C. in F. P. podpisala, nepomembno dejstvo. Ker odobritev pravnega posla po organu socialnega skrbstva še ni bila predlagana (dopis CSD Kranj na list. št. 444), je odobritev pogodbe bodoče negotovo dejstvo. Res je J. C. kršila svoje dolžnosti, ker s klepanjem pogodbe v imenu in za račun svojega varovanca ni seznanila organa socialnega skrbstva (191. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pa bi bilo, da bi to svojo nepravilnost izkoristila v škodo nasprotne stranke in svojo korist. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da v tem postopku zatrjevana in dokazana dejstva ne utemeljujejo ničnosti pogodbe. Ničnost je skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo, v načelu pa zakon (86. in 88. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) skuša pravni posel vzdržati v veljavi in napotuje na uveljavljanje in uporabo drugih sankcij (načelo afirmacije pravnih poslov).

8.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (enako določa 198. čl. OZ) ni mogoče uporabiti neodvisno od sistema stvarnega in obligacijskega prava, ampak je pravico do uporabnine treba presojati skozi institut neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR in 190 čl. OZ) ter načela vestnosti in poštenja (12. čl. ZOR in 5. čl. OZ) in prepovedi zlorabe pravic (13. čl. ZOR in 7. čl. OZ). Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, onemogočajo zaključek o prikrajšanosti tožnikov oz. o neupravičenem prehodu premoženja od tožnikov na toženo stranko. Drugi tožnik (po skrbnici) se je že v letu 1995 odrekel upravičenju, ki mu kot lastniku gre – imeti svojo nepremičnino v posesti in jo uporabljati. Uporabo je prepustil toženi stranki, pri čemer odmena za to uporabo ni bila dogovorjena – niti najemnina, niti uporabnina. Z uporabo torej tožena stranka ni kršila pravice drugega tožnika oz. tožnic, ki sta kasneje pridobili lastninsko pravico. Ker je uporabnina posledica, ki sledi kršitvi pravice, do uporabnine ni upravičen, kdor v svoje prikrajšanje privoli. Leta 1995, ob prepustitvi nepremičnine v uporabo toženi stranki obstoječa pogodbena volja, in kasnejše ravnanje tožnikov onemogoča zaključek, da je prepustitev uporabe povzročila neutemeljen prehod premoženja od tožnikov na toženo stranko. Drugi tožnik je v svoje prikrajšanje privolil, saj od tožene stranke odmene za uporabo nepremičnine ni dogovoril. Razlogi, ki so ga pri tem vodili, niso bistveni, so pa obstajali, saj je bilo od vsega začetka predvideno, da bo tožena stranka nepremičnino kupila. Razen tega po sklenitvi pogodbe z dne 29.12.2004 sporna nepremičnina za drugega toženca v odnosu do prvih dveh tožnikov ni več tuja stvar. V sodni praksi je utrjeno stališče, da pojma tuja stvar iz 190. čl. OZ ni mogoče razlagati z uporabo términa lastninska pravica, ampak širše; tuja stvar je tista, do katere okoriščenec nima pravice. Sklenitev pogodbe z dne 29.12.2004, ki je bila s strani tožene stranke v znatnem delu izpolnjena, onemogoča zaključek, da je sporna nepremičnina od 29.12.2004 dalje za drugega toženca v odnosu do prve tožnice in drugega tožnika tuja stvar.

9.Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za primere, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima oz. za nepravilen prenos podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Pritožnik omenjeno kršitev utemeljuje s sklicevanjem na neupoštevanje zemljiškoknjižnih podatkov o lastništvu, izkazanih z zemljiškoknjižnimi izpiski, in ne z nasprotjem, kakršno zgoraj citirano zakonsko določilo opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev postopka. Sklicujoč se na absolutno bistveno kršitev postopka torej pritožba izpodbija dokazno oceno. Tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni storjena, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih jasni in si med seboj ne nasprotujejo; sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Materialna podlaga za odločanje so določila ZOR, ki je veljal leta 1995, ko je sporna nepremičnina prešla v uporabo, in OZ, ki je začel veljati 1.1.2002, in določa, da se za razmerja, ki so nastlala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja ZOR (1060. čl. OZ).

10.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. čl. ZPP).