VSL sklep I Cp 3623/2011

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom tožbo tožeče stranke zavrglo.

2Zoper sklep se je v roku iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 308. člena ZPP. V zadevi ne gre za res transacta in tudi ne za pravdo o predmetu, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Slednje potrjuje dejstvo, da je bila izvršba, ki jo je vložil tožnik, zavrnjena (I 12941/2006, I P 1344/2009). V poravnavi je ugotovljen le obstoj upnikove pravice, ni pa izrecno in nedvoumno naložene obveznosti dolžnici, da upniku – tožniku plača 6.000,00 DEM. Tudi višje sodišče je zapisalo, da iz poravnave ni jasno razvidno ali je denar dolžna izročiti toženka ali kupec stanovanja. Ker sodna poravnava ni primeren izvršilni naslov, ima tožnik interes za vtoževani tožbeni zahtevek. Napačen je zaključek sodišča, da je zahtevek iz tožbe istoveten zahtevku, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava. Jasna obveznost toženke, poplačilo 2.859,55 EUR skupaj z obrestmi, izhaja šele iz predmetne tožbe. Poravnava je le deklaratorne, nedajatvene narave (6. točka sodne poravnave). Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče sprejema razlago prvega sodišča o tem, kakšne učinke ima sklenjena sodna poravnava, ni pa mogoče slediti zaključku sodišča. Šele iz pritožbe tožnika je razvidno, da je tožnik, na podlagi sodne poravnave sklenjene med pravnim prednikom tožnika in toženko, dne 07. 11. 1995 pred Okrajnim sodiščem na Rakeku, vložil predlog za izvršbo. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom 0963 I 12941/2006 z dne 04. 03. 2009 predlog zavrnilo, višje sodišče pa je odločitev prvega sodišča s sklepom I Ip 1344/2009 z dne 29. 07. 2009, potrdilo. Sodišče v sklepu ugotavlja, da je bil v sodni poravnavi ugotovljen samo obstoj upnikove pravice, ni pa tudi izrecno in nedvoumno naložena obveznost dolžnici, da upniku v določenem roku plača protivrednost 6.000,00 DEM, še posebej ne glede na točko 6 sodne poravnave, ki določa, da mora biti ob podpisu kupne pogodbe plačana polovica kupnine, ki pripada, zmanjšana za 6.000,00 DEM, dolžnici, druga polovica, ki mora biti plačana najkasneje v roku treh mesecev, po podpisu pogodbe pa pripada upniku. Iz določila ni jasno razvidno ali bo ob podpisu prodajne pogodbe za stanovanje upniku dolžna izročiti 6.000,00 DEM dolžnica, ali bo to dolžan storiti bodoči kupec stanovanja. Po povedanem sodna poravnava ni primeren izvršilni naslov. V primeru, da bi obveljala odločitev prvega sodišča o zavrženju tožbe, bi tožnik terjatve za katero trdi, da jo ima do toženke sploh ne mogel uveljaviti, torej bi se mu odreklo pravno varstvo. Šlo bi za protipravno stanje, ki ni dopustno. Pritožbeno sodišče je zato sklep o zavrženju razveljavilo. Zadeva se vrača prvemu sodišču v nadaljnji postopek in odločitev.