VSRS Sodba VIII Ips 157/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 70.017,99 EUR (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zaradi kršitve v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene konkurenčne klavzule. Tožeči stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka toženca.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede stroškov postopka, ki mu jih je dolžna povrniti tožeča stranka. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po presoji sodišča druge stopnje tožeča stranka ni podala konkretnih navedb glede tega, kakšna škoda ji je nastala. Poleg tega bi do kršitve prišlo lahko le v primeru izrabljanja nekih konkretnih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca, tožeča stranka pa tudi tekom postopka ni konkretizirala, katera so tista tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki jih je delavec pridobival v zvezi z delom in ki so za tožečo stranko takega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Sodišče prve stopnje po revidentkinem mnenju ni pravilno ovrednotilo, kakšna dela je toženec opravljal pri svojem novem delodajalcu. Toženec je pri konkurenčnem podjetju izrabil svoja tehnična in tehnološka ter poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki in je zato tožeči stranki nastala škoda. Že v tožbi je podrobneje pojasnila, kakšna škoda ji je nastala zaradi toženčevega usposabljanja in z njim povezane izgube prihodkov zaradi tega, ker ni delal, kakor tudi zaradi tega, ker je tožeča stranka morala za delo, ki ga je prej opravljal toženec, pridobiti ustreznega delavca. Zahtevala je tudi odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala zaradi prenosa metodologije s strani toženca k novemu delodajalcu. Sodišče druge stopnje glede tega dela ni podalo ustrezne obrazložitve, saj je zgolj razlogovalo o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ker ni postavilo izvedenca finančne stroke. Glede tega dela ni bilo potrebno angažiranje izvedenca finančne stroke, saj je sama višina odškodnine izkazana že z ostalimi predloženimi dokazi. Toženec je k novemu delodajalcu prenesel tehnična znanja, poslovne informacije, poslovno in cenovno politiko, celotni seznam poslovnih partnerjev, seznanjen je bil z metodologijami in konceptom dela tožeče stranke. Glede navedb o prenosu seznama poslovnih partnerjev in prenosov koncepta dela sodba druge stopnje nima obrazložitve. Sodišče druge stopnje je napačno navedlo, da bi v primeru, če bi sodišče postavilo izvedenca finančne stroke, samo zbiralo dokaze v nasprotju z razpravnim načelom. Tožeča stranka je škodo specificirala po posameznih postavkah tožbenega zahtevka, drugostopenjska sodba pa še vedno ni podala odgovora na posamezne dele tožbenega zahtevka. Glede na dejstvo, da je toženec odnašal dokumentacijo domov, je evidentno, da je odnesel tudi dokumentacijo, ki se vodi kot poslovna skrivnost. Med postopkom je bilo jasno ugotovljeno, da je toženec pri tožeči stranki opravljal dela, ki so bila večji del posebej razvita pri tožeči stranki. Napačno je stališče sodišče druge stopnje, da bi takšno delo lahko opravljal ne glede na predhodno znanje. Toženec je metodologijo izdelave EX – elaboratov prenesel k novem delodajalcu. Glede posebnosti sistemov in metodologij je tožeča stranka predložila številne dokaze glede na katere bi sodišče, ob pravilni oceni, moralo ugotoviti, da je prvostopenjska sodba napačna. Nezakonito je, da navedb, ki so jih stranke podale po prvi obravnavi in po dodeljenem roku za odgovor, sodišče ni upoštevalo. Navedbe so bile za sam postopek izrednega pomena, bile so nujne in jih tožeča stranka iz utemeljenih razlogov ni mogla podati prej. Obrazložitev izpodbijane sodbe ima številne nejasnosti in je med obrazložitvijo in izrekom v določenih delih takšno nasprotje, da se sodbe ne da preizkusiti. Neutemeljeno je stališče sodišča, da ker zakon razlikuje posamezne vrste znanj, ne drži trditev tožeče stranke, da je z varovanjem uporabe poslovnih znanj in zvez, zaščiteno tudi tehnično in proizvodno znanje. Napačno je stališče sodišča, da bi lahko toženec pridobil ista znanja pri kateremkoli delodajalcu in da je pridobil zgolj splošna znanja. Pri tožeči stranki je šlo za pridobivanje specifičnega znanja za izdelavo elaboratov in so zagotovo ta znanja zavarovana s konkurenčno klavzulo. Sodišče brez postavitve izvedenca ni moglo raziskati vseh okoliščin, saj gre za ostro specializirana znanja s področja izdelave EX – elaboratov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ravno preneseno znanje toženca olajšalo delo pri toženčevem novem delodajalcu, je v nasprotju z izrekom sodbe, ko sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče druge stopnje se s tem ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče K., da je imel toženec aktivno vlogo pri izdelavi ponudb in oblikovanju cenovne ponudbe. Tožeča stranka je podala konkretne navedbe, katere stranke je toženec preusmeril k novemu delodajalcu, vendar pa dejstva nastanka škode ni uspela dokazati, saj ji je bilo dokazovanje onemogočeno s tem, ko ni bil angažiran izvedenec. Tožeča stranka nima vpogleda v seznam strank Z. d.d. tako, da višine svoje terjatve ni mogla dokazovati na drugačen način. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do tega, da bi morala biti zavrnitev posameznega dokaza argumentirana. Napačno je stališče, da bi postavitev izvedenca finančne stroke pomenilo izvajanje dokazov z zbiranjem informacij. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti izvedenca tehnične stroke, ki bi pojasnil, ali so bile storjene kršitve. Tožeča stranka je tudi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, konkretnih razlogov za zavrnitev tega dokaza pa sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta. Sodišči sta izpovedim prič podelili status izvedenskega mnenja in s tem bistveno kršili določbe postopka. Revidentka še navaja, da sodišče ni preverjalo pričanj s postavitvijo izvedenca, verjelo je zgolj pričam, zavrnilo pa je tudi ključne dokaze tožeče stranke, s katerimi bi dokazala kršitev konkurenčne prepovedi (pravilno klavzule).

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper sodbo, ki je že postala pravnomočna. Razlogi, zaradi katerih jo je mogoče vložiti, so zato zoženi. Izpodbijanje pravilnosti na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

Z večino revizijskih očitkov – nekaterih tudi v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev – tožeča stranka poskuša ravno to, zaradi česar teh navedb (da se sodišče ni opredelilo glede navedb, da je toženec k novemu delodajalcu prenesel poslovne informacije, poslovno in cenovno politiko, celotni seznam poslovnih partnerjev, da je toženec odnašal dokumentacijo domov, itd...) ni mogoče upoštevati.

6Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi toženčeve kršitve v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene konkurenčne klavzule. Poudariti je, da v zvezi s tem ni bilo dogovorjeno plačilo pogodbene kazni, ampak je v toženčevi pogodbi le splošna določba o (v primeru kršitve) povrnitvi škode in izgubljenega dobička. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti tako podane naslednje predpostavke: protipravnost (kršitev konkurenčne klavzule), obstoj škode (v primeru dogovora o pogodbeni kazni je sicer ne bi bilo potrebno dokazovati), vzročna zveza med slednjima in odgovornost za kršitev. Vse predpostavke morajo biti podane kumulativno, zato ima zaključek o odsotnosti ene izmed njih za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.

7Revizijsko sodišče kot bistveno za odločitev v tej zadevi ocenjuje predvsem to, da je tožničina trditvena podlaga glede nastanka škode pomanjkljiva in presplošna, v delu pa tudi neustrezna in v tem delu pritrjuje zaključkom sodišč prve in druge stopnje. V zvezi z vtoževano škodo zaradi stroškov toženčevega izobraževanja in izgubljenega prihodka, ki je tožeči stranki zaradi toženčevega odhoda in novega usposabljanja nadomestnega delavca izpadel, je tako treba pritrditi jasnemu stališču, da teh stroškov ni mogoče uveljavljati kot škode, ki bi bila vzročno povezana z zatrjevano kršitvijo prepovedi izrabe poslovnih znanj in poslovnih zvez.

8Nezadostna in presplošna je trditvena podlaga za nadalje uveljavljen znesek (po opredelitvi tožeče stranke "najmanj") 20.000 EUR kot odškodnine za škodo zaradi preprečitve povečanja premoženja zaradi izgube poslov v posledici toženčevega delovanja pri konkurenčnem podjetju. Tožeča stranka bi namreč morala v tem delu natančno opredeliti izgubljeni dobiček kot dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi toženčevega protipravnega ravnanja ni bilo mogoče doseči (prim. tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). V postopku pa tožeča stranka ni navedla dovolj dejstev, na podlagi katerih bi sodišče (tudi s pomočjo izvedenca) ugotavljalo škodo v zatrjevani višini. Poimensko je navedla le dve od zatrjevanih dvajsetih strank, ki naj bi jih izgubila oziroma naj jih ne bi pridobila zaradi toženčevega delovanja pri novem delodajalcu, navedla pa tudi ni drugih predpostavk za izračun zatrjevane izgube dobička oziroma kategorij, ki vplivajo na izid poslovanja (npr. natančne cene ponudbe strankam za izdelavo EX – elaboratov, stroškov, ki ji v zvezi s tem nastanejo, kakšen obseg poslovanja je v tem delu imela pred toženčevim odhodom in kakšen je bil nadaljnji pričakovani obseg, itd.). Navedba, da je okvirna vrednost ponudbe 1.400 EUR, pri čemer je glede na število neuspelih ponudb (30 do 40) ter običajen popust izračunala poslovno škodo v višini 20.000 EUR, ob odsotnosti natančnejših trditev o nadaljnjih dejstvih, ki bi izkazovala zatrjevano višino škode, ne zadošča. Glede na revizijske navedbe tudi revizijsko sodišče poudarja, da zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke (v tem primeru bi šlo, kot sta že pojasnili sodišči nižjih stopenj, za t.i. (nedovoljen) dokaz informativne narave) (1). Razlogi sodišč nižjih stopenj za zavrnitev tega dokaznega predloga so zato povsem pravilni. Treba je torej zavrniti tudi revizijski očitek o kršitvi pravice tožeče stranke do izvedbe dokaza (ki bi sicer predstavljal kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

9Glede na to, da za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodninske obveznosti zadošča pomanjkanje že ene izmed predpostavk (kot rečeno, je v obravnavanem primeru najbolj očitna že odsotnost zadostne opredelitve same škode), na odločitev o reviziji ne morejo vplivati revizijski očitki, ki se nanašajo na ostale predpostavke odškodninske obveznosti (na protipravnost). Nanje revizijsko sodišče zato ne odgovarja.

10Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in

z njo tudi priglašene revizijske stroške

(prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 102/2011.