VSK sodba Cpg 58/2012

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.632,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 1, vzdržalo v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 87.809,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: 38.400,00 EUR od 5.5.2010 dalje do plačila; 48.896,00 EUR od 22.5.2010 dalje do plačila; 513,96 EUR od 20.5.2010 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 337,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2010 dalje do plačila; II.) Toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 4.083,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Trdi, da ni tožeča stranka v predmetni zadevi predložila računa št. 1 in tudi ne računa št. 2, na katerega se sicer sklicuje sodišče v sodbi (to je razvidno tudi iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 22.8.2011, kjer pod listinskimi dokazi nista navedena predmetna računa, prav tako pa tudi tožeča stranka v vlogi ne navaja, da ju je predložila). To pomeni, da je sodišče kar samo ugotavljalo o dokazih, ki niso bili predloženi, pa tudi o določenih dejstvih, ki jih ni zatrjevala niti tožeča stranka. Nepravilno je stališče sodišča, da lahko v konkretni zadevi odloči že na podlagi računov. Tudi v kolikor bi tožeča stranka dejansko predložila vse račune, to še ne pomeni, da ima dejansko zapadlo terjatev do tožene stranke. Sodba je pomanjkljiva, saj ne vsebuje nobenega predpisa, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev (324. čl. ZPP) in je tudi zato ni moč preizkusiti. Podana je kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker sodba ne vsebuje vseh dejstev oziroma, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je prekoračilo zahtevek oz. prvotno izdani sklep o izvršbi, ko je v izreku specificiralo terjatev tožeče stranke do tožene stranke; v izreku je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati od zneska 38.400,00 EUR tudi zakonske zamudne obresti od 5.5.2010, čeprav jih tožeča stranka v predlogu za izvršbo ni zahtevala.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da temeljijo terjani zneski (med drugim) tudi na računih št. 1 in št. 2, pri obeh pa gre dejansko za drugo oziroma tretjo začasno situacijo. Obe je tožeča stranka priložila svoji pripravljalni vlogi z dne 22.8.2011, torej ni utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da navedeni listini nista bili predloženi.

Glede na ugovor, ki ga je zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin podala tožena stranka, tedaj dolžnica, v predhodnem izvršilnem postopku (da terjatve ne pozna in je ne more preveriti in da naj upnik precizira, na podlagi katerih poslov naj bi dolžnik dolgoval sporni znesek), je ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 22.8.2011 navedla, da je bila s toženo stranko sklenjena podizvajalska pogodba za izvedbo del katodne zaščite na objektu L. (na podlagi katere je dolžniku izstavljal začasne situacije in račune), tožena stranka pa teh trditev ni prerekala, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da že začasne situacije oziroma računi potrjujejo upravičenost do plačila vtoževanih zneskov, poleg tega pa jo potrjujejo tudi ostale listine, ki jih je sodišče prve stopnje naštelo v 5. točki obrazložitve. Da bi zatrjevani izostanek predpisa, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev (324. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa tožena stranka ne zatrjuje, torej kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

Tožeča stranka, tedaj kot upnica v izvršilnem postopku, v predlogu za izvršbo ni zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 38.400,00 EUR od dneva zapadlosti dalje (od 5.5.2010). Vendar pa sodišče prve stopnje kljub temu ni prekoračilo zahtevka, ko je z izpodbijano sodbo tožeči stranko priznalo tudi zakonske zamudne obresti od navedenega zneska. Gre za to, da je takšne zamudne obresti tožeča stranka zahtevala v svoji vlogi z dne 22.8.2011. Torej je v tem delu šlo za spremembo tožbe po 2. odst. 184. čl. ZPP, v zvezi s katero tožena stranka ni izrazila svojega nasprotovanja (2. odst. 185. čl. ZPP). Zato so v tem pogledu neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke. Sicer je res, da je sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka (procesno nepravilno) odločilo tako, da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, namesto da bi odločilo kot v rednem postopku po tožbi. Vendar pa ta kršitev določb pravdnega postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 1.632,96 EUR (sestava odgovora z materialnimi stroški in DDV), vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.