VSK sodba Cpg 42/2012

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 778,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zaradi delnega umika tožbe v višini 3.844,90 EUR z obrestmi, postopek v tem delu ustavilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 v točki I. izreka v tem obsegu razveljavilo; II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 12.827,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.437,20 EUR od 31.7.2010 do plačila, od zneska 4.480,30 EUR od 31.8.2010 do plačila in od zneska 3.909,50 EUR od 1.10.2010 do plačila; III.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.559,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Trdi, da je sodišče kršilo razpravno načelo, ker je vse svoje ugotovitve oprlo zgolj na priložene listinske dokaze, pri čemer niti tožeča in niti tožena stranka nista zatrjevali dejstev, ki jih je navedlo sodišče. Na podlagi vpogleda v račune je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka izdala toženi stranki te račune za opravljene storitve, ki naj bi bile določno navedene na vsakem računu, kjer je razvidna tudi končna cena storitve ter datum zapadlosti. Iz trditev tožeče stranke pa ni razvidno, zakaj je toženi stranki izstavila predmetne račune in kakšna naj bi bila dogovorjena cena za storitve, ki naj bi jih tožeča stranka opravila za toženo stranko, niti ni navedla datuma zapadlosti. Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi za toženo stranko opravila kakršnekoli storitve. Prav tako iz sodbe ne izhajajo vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih bi izhajala posledica, kot jo s tožbo zahteva tožeča stranka. Le dejstvo, da je tožeča stranka izstavila račune za neke storitve in dejstvo, da je te storitve tudi opravila, še ne upravičujejo tožeče stranke do plačila, vsaj ne nujno v takih rokih in višini. Iz obrazložitve sodbe še zlasti ni razvidno, na kakšnem temelju je tožeča stranka opravljala storitve za toženo stranko, torej ali je bila sklenjena pogodba oz. ali je tožena stranka te storitve naročila. Ker v izpodbijani sodbi niso navedeni predpisi, iz katerih izhaja pravna posledica tožbenega zahtevka, je s tem kršeno tudi določilo 324. čl. ZPP, sodbe pa ni moč preizkusiti. Tožba je nesklepčna in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Pravdna stranka svojih trditev ne more nadomestiti s sklicevanjem na dokaze ali celo samo s predložitvijo dokazov. To stališče izhaja iz ustaljene sodne prakse (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cpg 1128/2009). V II. točki sodbe je sodišče prekršilo III. odstavek 436. čl. ZPP, ki določa, da po ugovoru zoper sklep o izvršbi, sodišče v odločbi o glavni zadevi odloči, ali sklep o izvršbi ostane v celoti ali delno v veljavi, ali pa se razveljavi. Sodišče take odločitve, razen v delu, kjer je tožba umaknjena, ni sprejelo, temveč je o zahtevku razsodilo kot v rednem postopku s tožbo. Izpodbijana sodba je napačna tudi v stroškovnem delu. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in je mimo trditev strank ugotovilo, da je tožena stranka račun 3/2010 plačala šele 19.12.2011 (dan pred narokom), česar ni zatrjevala nobena od strank in to tudi ne drži. Sodišče je pri vpogledu v listino (potrdilo o plačilu) kot datum plačila očitno štelo datum, ko je tožena stranka pripravila izpis potrdila, medtem ko je iz vsebine potrdila jasno razvidno, da je bilo plačilo računa izvedeno 18.1.2011. Stroške je zato odmerilo napačno, saj bi moralo upoštevati pravilo uspeha.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil sodni postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, štirih računov, ki so v predlogu konkretno navedeni z datumom izstavitve, datumom zapadlosti v plačilo in z navedbo terjanega zneska. Glede na način obrambe tožene stranke, tedanje dolžnice v ugovoru zoper dne 15.11.2010 izdani sklep o izvršbi (da ji niso znane listine, na podlagi katerih zahteva upnik sporni znesek), je tožeča stranka v sledečem pravdnem postopku v svoji pripravljalni vlogi z dne 28.12.2010 (ki je bila skupaj s prilogami: računi in prevoznicami vročena toženi stranki), navedla, da je za opravljene prevoze izstavila prevoznice in da so bile slednje, pa tudi računi, izstavljeni oziroma izročeni toženi stranki. Upoštevaje navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ker da je samo ugotavljalo dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od strank, ravno tako je neutemeljena trditev, da ni tožeča stranka nikoli zatrjevala, da bi za toženo stranko opravila kakršnekoli storitve. Tudi ni res, da iz izpodbijane sodbe ne izhajajo vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih bi sledila posledica, kot jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka, saj je to navedeno v 4. točki obrazložitve. Kolikor pa tožena stranka postavlja pod vprašaj višino vtoževanih zneskov po posamičnih računih in datume zapadlosti, gre za pritožbene novote, ki jih glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni mogoče upoštevati.

ZPP v 4. odst. 324. čl. med drugim določa, da navede sodišče v obrazložitvi tudi predpise, na katere je oprlo sodbo. Upoštevaje ugotovljena dejstva, sodišče prve stopnje ni navedlo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o prevozu stvari po določilih 671. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ). Vendar pa tožena stranka ne trdi, da bi to kakorkoli vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP).

Ker je bil postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo in posledično izdanim sklepom o izvršbi, ki ga je izvršilno sodišče na podlagi ugovora nasprotne stranke razveljavilo v dovolitvenem delu in stvar spravilo v pravdo, bi moralo sodišče prve stopnje pravno dosledno nadaljevati postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ) in v konkretnem primeru v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo, vzdržati sklep o izvršbi v veljavi (3. odst. 436. čl. ZPP). Čeprav ni ravnalo tako, kršitev določb postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve in pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

O vprašanju povrnitve pravdnih stroškov odloči sodišče glede na podatke v spisu. V obravnavanem primeru je bilo sodišču prve stopnje s strani tožene stranke predloženo potrdilo, iz katerega je razvidno, da je bil 19.12.2011 plačan račun št. 3/2010 v tam navedenem znesku (da je bilo plačilo opravljeno na prej navedeni datum, je sodišče pravilno razbralo iz žiga in podpisa banke, pri katerem se nahaja zapis: „plačano 19.12.2011“). Glede na to je pravilna tudi odločitev o stroških.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 778,56 EUR (sestava odgovora, materialni stroški, DDV) z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.