VSK sklep Cpg 36/2012

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 198,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep naslovnega sodišča opr.št. Pg 1; II.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške ugovornega postopka v višini 181,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče ugovoru dolžnika ugodi. Navaja, da se je sodišče v obrazložitvi naslonilo na 258. čl. ZIZ, ki je stopil v veljavo 16.4.2011 s tako imenovano novelo ZIZ-I, s katero je zakonodajalec vzpostavil zakonsko domnevo, da je podana nevarnost, če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, slednji pa kasneje predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. V predmetni zadevi je upnik (verjetno prav: dolžnik) vložil ugovor zoper sklep o izvršbi dne 25.11.2010, torej pred uvedbo novele ZIZ-I. Glede na navedeno se domneva nevarnosti, ki je sicer obrazložena v 1. odst. 258. čl. ZIZ (noveliranem), za dolžnika v predmetnem postopku ne more uporabiti. Tovrstna uporaba 258. čl. ZIZ-I pomeni retroaktivno veljavo materialno – procesnih določil za dolžnika, kar posega v njegovo ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva in do pravne varnosti. V podporo navedeni argumentaciji se dolžnik sklicuje na več sklepov Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 1004/2011, I Cpg 878/2011, I Ip 3532/2011), kjer je jasno navedeno, da novela ZIZ-I ne more veljati retroaktivno za tiste dolžnike, ki so svoje ugovore podali pred veljavnostjo novele. Naslovno sodišče je svojo argumentacijo oprlo na sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 317/2011, vendar se tožeča stranka ni uspela seznaniti z navedeno sodno prakso. Sodišče je v 5. točki obrazložitve razlog za zavrnitev ugovora utemeljilo s tem, da tožena stranka v ugovoru zoper predhodno odredbo ni oporekala ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zanikala obstoj obligacijskega razmerja glede vtoževanih računov. Vendar pa je pomembno in zavezujoče za sodišče to, kar izhaja iz ugovora zoper sklep o izvršbi in je sodišče bistveno kršilo določbo postopka.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka 24.11.2011 vložila predlog za izdajo predhodne odredbe na temelju sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 18.11.2010, proti kateremu je tožena stranka, tedaj dolžnica, pravočasno (dne 25.11.2010) vložila ugovor, v katerem je zanikala obstoj obligacijskega razmerja z nasprotno stranko, slednja pa je, sedaj kot tožeča stranka, predlogu priložila listine, iz katerih izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (računi, poziv tožeče stranke k plačilu računov, dopis tožene stranke, v katerem slednja prosi za obročno plačilo dolga zaradi trenutnih likvidnostnih težav).

V obravnavanem primeru je v izvršilnem postopku z ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, v katerem je (pavšalno) zanikala obstoj poslovnega razmerja z upnikom, tožena stranka dosegla, da je prišlo do razveljavitve sklepa o izvršbi in se je dotedaj izvršilna zadeva prevesila v pravdno. Torej je tožena stranka z vložitvijo ugovora (čeprav pavšalnega), dosegla zase najboljši možen rezultat in s tem svoja upravičenja izčrpala. Torej ni mogoče zaključiti, da je bilo z upoštevanjem tega istega ugovora kot podlage za izdajo predhodne odredbe, poseženo v pridobljene pravice tožene stranke, ravno tako pa ni mogoče zaključiti, da so ji na podlagi ugovora nastale kakšne pričakovane pravice, saj v sedanjem postopku zavarovanja ni zgolj omenjeni (pavšalni) ugovor podlaga za izdajo predhodne odredbe, ampak je morala biti zanjo izpolnjena nadaljnja predpostavka, saj je morala tožeča stranka predložiti listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (1. alineja 1. odst. 258. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Torej je neutemeljena pritožbena trditev, da je v obravnavanem primeru prišlo do posega v „ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva in do pravne varnosti“; ravno tako pa citirana določba, ki omogoča, da je podlaga izdani predhodni odredbi tudi takšen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil vložen pred uveljavitvijo novele ZIZ-I (torej pred 16.4.2011), iz prej navedenih razlogov ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS. To pa toliko bolj, ker je novela ZIZ-I s spornim določilom le prevalila dokazno breme z upnika na dolžnika, saj mora po spremenjeni ureditvi slednji ovreči domnevo nevarnosti, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe, uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, in v takšnem primeru lahko dolžnik doseže, da je zoper njega prvotno izdana predhodna odredba v nadaljnjem postopku razveljavljena. Namen zakonodajalca ob sprejemu novele ZIZ-I je bil preprečiti vlaganje pavšalnih ugovorov zoper sklepe o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, s katerimi se je zasledovalo le zavlačevanje postopkov in je torej javna korist terjala, da se prepreči zloraba ugovora kot pravnega sredstva dolžnika v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine (ker je na upniku dokazno breme za trditve o obstoju poslovnega razmerja, iz katerega izvira verodostojna listina, ki je temelj za izdajo sklepa o izvršbi, za obrazloženost dolžnikovega ugovora zoper takšen sklep zadošča že golo zanikanje obligacijskega razmerja).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje razlog za zavrnitev ugovora utemeljevalo s tem, da je tožena stranka prerekala zatrjevanje tožeče stranke v predlogu za izdajo predhodne odredbe; pravilno je stališče sodišča prve stopnje, razvidno iz izpodbijanega sklepa, da je pomembno zanikanje obstoja obligacijskega razmerja glede vtoževanih računov, ki je uveljavljeno v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 196,96 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo, materialni stroški in DDV) vključno z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.