UPRS sodba I U 298/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ), tožniku prepovedal v njegovi poslovalnici v Kopru sklepanje kreditnih pogodb, ker kreditne pogodbe vključuje v pogodbe, ki jih imenuje zastavne pogodbe, ki pa po svojem namenu spadajo v kreditne pogodbe in se s tem poskuša izogibati določbam Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1) (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da je rok za izvršitev 1. točke izreka odločbe naslednji dan po prejemu odločbe. Iz 3. in 4. točke izreka pa izhaja, da morebitna pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 27. 9. 2011 opravil kontrolni pregled poslovanja pri tožniku v njegovi poslovalnici v Kopru na podlagi določil ZPotK-1 in pripadajočih podzakonskih aktih. Pregled se je nadaljeval še 27. 10. 2011 v istih prostorih.

Tožnik je pri pregledu izjavil, da ne izvaja potrošniškega kreditiranja, ampak zastavne pogodbe do 30 dni. Gre za zastavne pogodbe z realnim predmetom zastave, pri katerih je izplačana le zastavnina. V postopku je bilo ugotovljeno, da mora kreditojemalec plačati dodatne stroške (za oceno predmeta zastave, sestavo cenilnega zapisnika in uporabo stvari, ki so dane v zastavo, ter razliko med ocenjeno vrednostjo premičnine in zastavnino). Zato prvostopenjski organ meni, da omenjena vrsta kreditiranja ne spada med izjeme po 3. členu ZPotK-1. Ugotavlja, da tožnik opravlja dejavnost potrošniškega kreditiranja. Potrošniku se da kredit v obliki posojila, ki ga je dolžan vrniti z enkratnim plačilom in plačati določene stroške ob sklenitvi pogodbe, kar nesporno nakazuje, da gre za potrošniško kreditiranje. Za poslovalnico v Kopru si je tožnik pridobil tudi dovoljenje Ministrstva, pristojnega za gospodarstvo, vendar se tožnik v svoji poslovalnici v Kopru poskuša izogniti določbam ZPotK-1, kar pa ni dovoljeno. Sklicuje se na 10. točko 2. člena ZPotK-1, ki določa kaj je potrošniška kreditna pogodba. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 28. člena ZPotK-1, ki določa, da vključevanje kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe tega zakona, v pogodbe, katerih značilnosti ali namen bi lahko omogočili izogibanje njegovi uporabi, ni dovoljeno. Izrek ukrepa pa utemeljuje s 6. točko 7. odstavka 34. člena ZPotK-1.

Pritožbeni organ se z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikove ugovore pa zavrača. V obravnavani zadevi ugotovljena dejstva in vsebina dokumentov, ki jih tožnik sestavi za potrošnika, nedvomno kažejo, da je tožnikov namen kreditiranje potrošnikov. Zavrača tožnikove ugovore, da sklepa izključno zastavne pogodbe na podlagi realnega predmeta zastave. Sklicuje se na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem nastane na podlagi pogodbe zastavna pravica na premičninah takrat, ko zastavitelj zastavnemu upniku izroči zastavljeno premičnino v neposredno posest. V konkretni zadevi pa je ugotovljeno, da naj bi predmet zastave v času trajanja zastavne pravice ostal v neposredni posesti zastavitelja. Neposestna zastavna pravica na premičninah pa po izrecni določbi prvega odstavka 171. člena SPZ nastane le s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V obravnavanem primeru tudi ne gre za izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-1, saj morajo potrošniki tožniku plačati “druge stroške”.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija, ker meni, da je nepravilna in nezakonita, ugotovitev prvostopenjskega organa, da s sklepanjem zastavnih pogodb opravlja dejavnost kreditiranja, pa zmotna. Tožnik v svoji poslovalnici ni sklepal kreditnih pogodb po ZPotK-1, kot to navaja prvostopenjski organ, ampak je sklepal pogodbe s področja zastavljalništva. Slednja pa je osnovna dejavnost tožnika, za katero je tožnik tudi registriran. Zastavne pogodbe pa niso podvržene določbam ZPotK-1. Tožnik sklepa zastavne pogodbe zgolj na podlagi realnega predmeta zastave. Vsaka zastavna pogodba, ki jo je tožnik sklenil v svoji poslovalnici, temelji na realnem predmetu zastave, torej stranka zastavi določen predmet (s cenilnim zapisnikom) in zastavitelju izplača zastavnino, ki jo je slednji do dogovorjenega datuma iz zastavne pogodbe dolžan vrniti brez obresti. Torej ni podano nobeno krediteranje, niti ni dano nobeno posojilo, ni nobene obrestne mere, ampak je izplačana zastavnina, ki je odvisna od vrednosti predmeta zastave. Za ocenitev predmeta zastave in sestavo cenilnega zapisnika je zastavitelj dolžan plačati znesek, razviden iz cenika, na katerega tožnik tudi obračuna in odvede ustrezen DDV. V navedenem znesku je zajeta tudi uporaba zastavljene stvari, saj le ta v času trajanja zastavne pogodbe ostane pri zastavitelju. Ta znesek torej pomeni dejanske stroške, ki jih ima tožnik v zvezi z zastavo predmeta in nadomestilo za uporabo predmeta v času trajanja pogodbe. Zato teh stroškov ni mogoče šteti kot “druge stroške” v smislu tretje točke 3. člena ZPotK-1, zastavne pogodbe, kot jih je sklepal tožnik, pa nedvoumno pomenijo izjemo v smislu že omenjene tretje točke 3. člena ZPotK-1. Zastavna pogodba je praviloma sklenjena za določen čas (enega meseca), ob zapadlosti zastavnine pa se stranko s pisnim pozivom pozove, da vrne izplačano zastavnino.

Tožnik nadalje navaja, da je v skladu s 4. členom zastavne pogodbe zastavitelj dolžan po pismenem pozivu tožnika, slednjemu vrniti prejeto zastavnino ali pa nemudoma izročiti predmet zastave, da tožnik z vnovčitvijo predmeta zastave sam poplača izplačano zastavnino. Pri sklepanju zastavnih pogodb ne gre za razmerja, ki bi iz ekonomskega vidika imela enak namen kot kredit. V zvezi s sklicevanjem drugostopenjskega organa na 171. člen SPZ, tožnik navaja, da pri svojem poslovanju zastavnih pogodb dejansko ni sklepal v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kar pa ne pomeni, da gre za navideznost pogodb. Pojasnjuje, da ni sklepal zastavnih pogodb v obliki neposredne izvršljivosti notarskega zapisa iz razloga, ker si teh stroškov ni mogel privoščiti. Tožnik meni, da zastavne pogodbe, v obliki, kot jih je sklepal v svoji poslovalnici v Kopru, niso kreditne pogodbe v smislu določb ZPotK-1, temveč v skladu s tretjo točko 3. člena ZPotK-1 predstavljalo izjemo, za katero se navedeni zakon ne uporablja. Pojasnjuje še, da kljub dejstvu, da si je 2. 12. 2008 pridobil dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega krediteranja, storitev potrošniškega krediteranja (v času inšpekcijskega pregleda – 27. 9. 2011) še ni začel opravljati. Tožnik namreč še ni imel izdelanega računalniškega programa, potrebnega za opravljanje storitev potrošniškega krediteranja. Kljub temu je tožnik spoštoval izpodbijano odločbo in prenehal s sklepanjem zastavnih pogodb ter v skladu z že izdanim dovoljenjem začel s strankami sklepati pogodbe o gotovinskih kratkoročnih posojilih, v skladu z določbami ZPotK-1. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno, ali so pogodbe, ki jih je tožnik sklepal s kupci, kreditne pogodbe, ki so podvržene določbam ZPotK-1.

Po 10. točki 2. člena ZPotK-1 je potrošniška kreditna pogodba (v nadaljnjem besedilu kreditna pogodba) pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ugotovljeno dejansko stanje in vsebina pogodb (čeprav imajo naslov zastavne pogodbe), ki jih tožnik sklepa s potrošniki, kažejo na to, da je namen tožnika kreditiranje potrošnika. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ocenil, da je razmerje med tožnikom in potrošniki šteti za kreditno pogodbo v smislu določil 2. člena ZPotK. Iz 28. člena ZPotK-1, izhaja, da se nanaša na preprečevanje izogibanja določbam zakona, in med drugim določa, da vključevanje kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe tega zakona, v pogodbe, katerih značilnosti ali namen bi lahko omogočili izogibanje njihovi uporabi, ni dovoljeno (prvi odstavek 28. člena ZpotK-1).

Neutemeljeni so tožnikovi ugovori, da gre v konkretni zadevi za izjemo iz tretje točke 3. člena ZPotK-1. Iz slednje izhaja, da se ZPotK-1 ne uporablja za kreditne pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v obrokih ali z enkratnim plačilom, obakrat brez plačila obresti in drugih stroškov. V konkretni zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik sicer potrošnikom ne zaračunava obresti, vendar pa mu morajo potrošniki plačati “druge stroške”. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, s katerimi opravičuje navedene stroške, in se strinja z oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da gre v tem primeru za prikrite stroške kreditiranja. Opisano postopanje tožnika ne ustreza dejavnosti zastavljalnic, temveč gre za dajanje posojil, pogodbe, ki jih je sklepal tožnik, pa je šteti za kreditne pogodbe. Tožnikovi ugovori in sklicevanje na določila SPZ zato na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Po presoji sodišča je bil tožniku utemeljeno izrečen ukrep iz 7. odstavka 34. člena ZPotK-1, po katerem tržni inšpektor dajalcu kredita z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb, če ugotovi, da se dajalec kredita poskuša izogibati določbam zakona, kot je opredeljeno v 28. členu tega zakona (6. točka sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.