VSRS Sodba I Ips 47773/2010-124

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se predlogu obsojenega o alternativni izvršitvi kazni zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo istega sodišča I K 47773/2010 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), z delom v splošno korist ne ugodi. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da se sklepa okrajnega ter višjega sodišča razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Med drugim navaja, da je stališče sodišča, da se pri odločitvi o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva težo dejanja, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, vzroke zanj ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, pravno napačno ter v nasprotju z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane. Navaja, da je višje sodišče pravilno napravilo vsebinski preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Pri tem je upoštevalo objektivne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem ter subjektivne okoliščine na strani obsojenca, ki morajo v medsebojni povezavi kazati na utemeljenost izvršitve pravnomočne izrečene kazni zapora z delom v splošno korist. Pravilno je razumelo zakonsko določbo, da se pri tovrstni nadomestitvi upošteva objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo soglasje s takim načinom izvršitve kazni zapora. Objektivne okoliščine so prav gotovo vse okoliščine v zvezi z izvršenim kaznivim dejanjem in se zato zahteva za varstvo zakonitosti ne more sklicevati na kakršnokoli kršitev. Pravilno je tudi stališče, da niso izpolnjeni pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker s tem ne bi bil dosežen namen kazenske sankcije zaporne kazni, ki je preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo.

4Zagovornik obsojenega v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca glede razlage četrtega odstavka 86. člena KZ-1.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ni konkretiziral, zato se Vrhovno sodišče do njih ni moglo opredeliti.

6Po določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen do dveh let zapora lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur. Gre za izvršitev zaporne kazni z nadomestitvijo z delom v splošno korist, o čemer odloči sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Poleg formalnih pogojev, ki zadevajo višino izrečene kazni in trajanje dela v splošno korist ter obsojenčevo soglasje, sodišče pri odločanju upošteva objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca, pri čemer le-teh navedena zakonska določba konkretneje ne opredeljuje. Zaradi splošnosti zakonske določbe je prekrivanje navedenih okoliščin z nekaterimi okoliščinami, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), neizogibno. Tudi pri presoji o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 305/2009 z dne 7. 1. 2010, I Ips 42/2010 z dne 7. 10. 2010) upošteva težo dejanja, okoliščine v katerih je bilo storjeno, vzroke zanj in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo. Sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin presodi, ali se lahko izvrši zapora kazen na način predpisan v četrtem odstavku 86. člena KZ-1.

7V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje, ki je obsojencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 121. člena KZ-1 izreklo kazen dva meseca zapora, predlogu zagovornika obsojenega o alternativni izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist ni ugodilo. V razlogih izpodbijanega sklepa je navedlo in ocenilo konkretne okoliščine, povezane z osebnostjo storilca ter z njegovim dejanjem, ki so bile odločilne pri tej presoji, poleg teže dejanja, vzrokov za kaznivo dejanje in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, tudi predkaznovanost obsojenega zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, torej vse tiste okoliščine tako olajševalne kot obteževalne, ki so bile odločilne tudi pri izbiri in odmeri kazni. Glede na razlago določbe četrtega odstavka 86. člena KZ-1 v sodni praksi (kot je navedeno pod točko 6), zagovornik obsojenega neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega prava.

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.