VSRS Sodba in sklep G 49/2011

Tožba proti odredbi 40102-1236/11-3,37 z dne 18. 8. 2011 se zavrže.

Tožba proti odločbi 40102-1393/11,37 z dne 14. 9. 2011 se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

1Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) je v 1. točki uvodoma navedene odredbe o odpravi kršitev ugotovila, da je tožeča stranka kršila šesti odstavek 360. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ker v zakonskem roku tridesetih dni po vložitvi zahtev 265 zavarovancev za prenos sredstev v drugi pokojninski načrt, prenosa sredstev ni opravila. Odredila je način odprave kršitve (2. in 3. točka izreka) ter tožeči stranki naložila plačilo pavšalnega nadomestila v višini 834,00 EUR (4. točka izreka).

2Ugovor tožeče stranke proti izdani odredbi je Agencija z odločbo zavrnila.

3Tožeča stranka je s tožbo v postopku sodnega varstva predlagala, da Vrhovno sodišče tožbi, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepristojnosti Agencije, ugodi in odpravi oba izpodbijana akta, podrejeno pa, da izpodbijana akta odpravi ter zadevo vrne Agenciji v ponovno odločanje. Poleg tega je tožeča stranka predlagala še, da Vrhovno sodišče ugodi v tožbi postavljenemu odškodninskemu zahtevku iz naslova periodične upravljavske provizije v višini 1.427,47 EUR mesečno s pripadki. Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

5Tožeča stranka je svoja pravna naziranja dopolnila še s pripravljalno vlogo.

Razlogi za zavrženje tožbe zoper odredbo

6V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na odredbo 40102-1236/11-3,37 z dne 18. 8. 2011, zavrglo.(1)

Razlogi za zavrnitev tožbe zoper odločbo

7Postopek posebnega sodnega varstva po Zakonu o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) je spor o zakonitosti odločbe Agencije. Vrhovno sodišče namreč v postopku sodnega varstva preizkusi odločbo Agencije glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi (286. člen ZZavar), pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz zakona, ki ureja upravni spor (to je na kršitve iz drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega napotuje tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

8Tožničin ugovor, da Agencija ni pristojna za izdajo izpodbijane odločbe, ni utemeljen. ZZavar namreč v 8. točki prvega odstavka 179. člena določa, da Agencija opravlja nadzor tudi v primeru, če zavarovalnica krši druge zakone, ki urejajo poslovanje zavarovalnic. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) s tem, ko določa pravila prenosa sredstev iz enega pokojninskega načrta v drugi, ureja poslovanje zavarovalnic oziroma pokojninskih družb. Iz določbe 348. člena ZPIZ-1 pa izhaja, da se za poslovanje pokojninske družbe smiselno uporabljajo določbe ZZavar. Tožeča stranka je bila tako kot pokojninska družba v okviru zakonitega izvajanja pravil o dodatnem pokojninskem zavarovanju po 360. členu ZPIZ-1 pravilno podvržena nadzoru Agencije glede na določbo 8. točke prvega odstavka 179. v zvezi z drugim odstavkom 172. člena ZZavar.

9Bistvo predmetnega spora je, kako razlagati določbo 360. člena ZPIZ-1. Tožnica ugotavlja, da naj bi bila odločitev Agencije o ugotovljeni kršitvi 30 dnevnega roka za prenos sredstev 265 zavarovancev nezakonita, saj ta obveznost iz zakonskega besedila ne izhaja. Pri tem gre pritrditi tožeči stranki, da se šesti odstavek 360. člena ZPIZ-1, ki predpisuje 30 dnevni rok za prenos sredstev po vložitvi zahteve, (dobesedno) sklicuje na drugi odstavek in ne na tretji odstavek istega člena. Vendar pa striktna jezikovna razlaga predmetnega člena ni logična, saj drugi odstavek 360. člena ZPIZ-1 ne ureja zahteve za prenos sredstev, na katero se sklicuje sporni šesti odstavek. Vendar pa je jezikovna razlaga le prva stopnja razlage pravnega besedila, razlagalčeva dolžnost pa je jezikovno razlago preveriti ter jo dopolniti z drugimi ustreznimi metodami razlage.(2) Pomembno je, da je bil pred novelo ZPIZ-1E, 30 dnevni rok iz tedaj petega odstavka vezan na drugi odstavek istega člena, ki je urejal zahtevo za prenos. Novela ZPIZ-1E (Ur. l. RS, št.135/2003 z dne 31. 12. 2003) pa je spremenila 360. člen in sicer z dopolnitvijo novega drugega odstavka, ki se nanašal na ureditev prenosa sredstev zavarovancev v primerih menjave delodajalcev. Pri tem je bistveno, da namen novele ZPIZ-1E ni bila celovita, sistemska sprememba prenosa sredstev, temveč le ustrezna dopolnitev obstoječega (do tedaj neurejenega) sistema v primeru „spremembe delodajalca“.(3) Iz navedenega logično sledi, da so dotedanji drugi do peti odstavek 360. člena postali tretji do šesti odstavek, do ustreznega redakcijskega popravka - nadomestitve številke 2 s številko 3. v šestem odstavku istega člena, pa (očitno) ni prišlo.(4) Zato tožbene navedbe, da se šesti odstavek ne nanaša na tretji, ampak na drugi odstavek omenjenega člena, zaradi česar naj bi tožena stranka materialno pravo zmotno uporabila, ni mogoče upoštevati.(5)

10Upoštevaje zakonitost odločitve v izpodbijani odločbi, ni podana situacija po drugem odstavku 64. člena ZUS-1, zato tožbi na povrnitev škode zaradi izvršitve spornega akta (po 7. v zvezi z 67. členom ZUS-1) oziroma postavljenemu odškodninskemu zahtevku, na tej tožbeni podlagi ni bilo mogoče ugoditi.

11Vrhovno sodišče se je opredelilo do tistih navedb tožeče stranke, ki so po njegovi presoji odločilnega pomena za odločitev v obravnavni zadevi, ostale navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih posebej ne opredeljuje.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo zoper odločbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka

13Ker je Vrhovno sodišče v tem postopku odločilo le o zakonitosti izpodbijane odredbe in odločbe (ne pa o pravici, obveznosti ali pravni koristi, to je v sporu polne jurisdikcije), je o stroških postopka odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, in sicer tako, da tožeča stranka sama trpi stroške postopka (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS G 42/2010 in G 43/2010 z dne 22. 11. 2011.

Op. št. (2): Več o tem Pavčnik, M., Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, Četrta izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 369 in nasl.

Op. št. (3): [S predlagano dopolnitvijo se odpravlja pomanjkljivost sedanje ureditve, po kateri zavarovanec v primeru menjave delodajalca, ter posledično pokojninskega načrta kolektivnega zavarovanja, ni mogel prenesti sredstev med obema pokojninskima načrtoma, če ni bila premija plačana najmanj za obdobje 36 mesecev. … Za sam prenos sredstev med obema pokojninskima načrtoma kolektivnega zavarovanja pa se uporabljajo veljavne določbe 360. člena.] - Poročevalec Državnega zbora RS, Ljubljana, let. XXIX, 13. 11. 2003, št. 93, str. 78.

Op. št. (4): Glej tudi Cvetko, A., in drugi, Pregled sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji s sodno prakso, Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2009, str. 421 in 422.

Op. št. (5): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 8/2001 z dne 18. 9. 2001 in sodbo Upravnega sodišča RS I U 989/2011 z dne 27. 9. 2011.