UPRS sodba II U 483/2010

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti posredovanja začasne delovne sile pod šifro 78.200 standardne klasifikacije dejavnosti, ki jo tožeča stranka po ugotovitvi tržnega inšpektorja opravlja kot delo na črno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Inšpektorat Republike Slovenije za delo Tržnemu inšpektoratu Republike Slovenije odstopil zadevo, saj je bilo pri nadzoru delovne inšpekcije pri gospodarski družbi A. d.o.o. dne 12. 11. 2009 ugotovljeno, da so v proizvodnji opravljali delo tako delavci družbe A. d.o.o. kot tudi delavci drugih delodajalcev, ki so tej družbi zagotavljali delovno silo. Tuji delavci so bili vključeni v delovno organizacijo družbe A. d.o.o.: delo so opravljali po navodilih delovodij oz. vodij izmene družbe A.d.o.o., v sistemu te družbe pa so evidentirali tudi prihode na delo in odhode z dela. Delavce je družbi A. d.o.o. po pogodbi z dne 5. 1. 2009 zagotavljala tudi tožeča stranka, pri kateri so bili delavci zaposleni. Prokuristka tožeče stranke je v postopku povedala, da ima tožeča stranka sklenjene pogodbe s štirimi podjetji, na gradbiščih katerih se nahajajo delavci tožeče stranke na podlagi sklenjenih pogodb, vse delavce pa naj bi na gradbiščih nadziral direktor tožeče stranke. Tožeča stranka je na osnovi pogodbe, sklenjene leta 2009, za opravljanje varilskih del, ki so jih njeni delavci opravili v proizvodnji oz. v delovnem procesu družbe A. d.o.o., izstavila več računov, ki se glasijo na družbo A. d.o.o. in iz katerih izhaja, da je tožeča stranka v letih 2009 in 2010 na osnovi sklenjenih pogodb z delavci, ki so bili pri njej zaposleni, opravljala kontinuirane in istovrstne storitve. Po ugotovitvi inšpektorja je glavna dejavnost tožeče stranke mehanska obdelava kovin (šifra 25.620 standardne klasifikacije dejavnosti), odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, s katero bi se družba vpisala v register agencij za zagotavljanje dela, pa tožeča stranka med inšpekcijskim postopkom ni predložila, iz česar izhaja, da tožeča stranka za posredovanje začasne delovne sile pod šifro 78.200 standardne klasifikacije dejavnosti ni priglašena. V ponovljenem postopku (v zadevi je bilo namreč odločeno že z odločbo št. 0610-925/2010-6-31006 z dne 25. 2. 2010) je tržni inšpektor Območne enote Maribor zaprosil za pravno pomoč Tržni inšpektorat, Območno enoto Krško, ki je pri družbi A. d.o.o. dne 5. 6. 2010 v zvezi z posredovanjem začasne delovne sile opravil inšpekcijski nadzor. V času nadzora je šest delavcev, zaposlenih pri tožeči stranki, opravljalo dela pri družbi A. d.o.o. Delavci so bili vključeni v proizvodni proces varjenja skupaj z ostalimi varilci družbe A. d.o.o., ki je tudi vodila evidenco o njihovi prisotnosti na delu. Direktor družbe A. d.o.o. je v postopku povedal, da ima družba d.o.o. varilce najete preko drugih podjetij, ker varilcev na trgu primanjkuje. Dne 26. 7. 2010 je tržni inšpektor zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu poslal direktorju tožeče stranke z namenom, da mu omogoči sodelovanje v postopku. V odgovoru je tožeča stranka pojasnila, da delavce nadzoruje direktor tožeče stranke ter da služi evidenca ur prisotnosti družbe A. d.o.o. tožeči stranki pri izvajanju nadzora nad svojimi zaposlenimi. Tem navedbam inšpektor pri odločanju ni sledil. Delavci tožeče stranke so namreč, kot navaja, dela opravljali na več lokacijah, zaradi česar je po mnenju inšpektorja nemogoče, da bi bil direktor prisoten na vseh lokacijah in nadziral njihovo delo. Da so delavci tožeče stranke vključeni v proizvodnji proces družbe A. d.o.o., kjer opravljajo delo skupaj z ostalimi varilci, pa potrjujeta tudi 10. člen sporazuma z dne 5. 1. 2009 ter vsebina Pisnega sporazuma o organiziranju in izvajanju varnega dela z dne 5. 1. 2009, ki v 7. členu med drugim določa, da delo vodi in v celoti nadzira ter odgovarja za varnost in zdravje podrejenih delavcev, vodja del na skupnem delovišču. Navedeno potrjuje, da delavce tožeče stranke pri delu ne nadzira direktor tožeče stranke. Ker opravlja tožeča stranka dejavnost posredovanja začasne delovne sile na črno, ji je inšpektor v skladu v skladu s 13. členom v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC) to dejavnost prepovedal opravljati.

Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije št. 0211-78/2010-1-MK z dne 23. 11. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. Po mnenju ministrstva je bilo v ponovljenem postopku vprašanje, kdo pri delu nadzoruje delavce tožeče stranke, v zadostni meri raziskano. Na podlagi ugotovitev iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 15. 6. 2010 ter iz pridobljenega Pisnega sporazuma o organiziranju in izvajanju varnega dela z dne 5. 1. 2009 je namreč mogoče zaključiti, da nadzora nad delavci tožeče stranke na delovišču pri gospodarski družbi A. d.o.o. ne opravlja tožeča stranka, temveč gospodarska družba A. d.o.o. kot naročnik del. Po mnenju ministrstva opravlja tožeča stranka dejavnost začasnega posredovanja delovne sile, za kar pa ne izpolnjuje pogojev. Glede sklicevanja tožeče stranke na ugotovitve inšpekcijskega pregleda z dne 22. 10. 2010 pa ministrstvo pojasnjuje, da se je ta nadzor opravljal na sedežu tožeče stranke. Nadzor se je nanašal na dejavnost, ki jo ima tožeča stranka vpisano v register, pri nadzoru pa ni bilo ugotovljenih nepravilnosti.

V tožbi tožeča stranka nasprotuje izpodbijani odločitvi ter navaja, da ne izvaja dejavnosti posredovanja začasne delovne sile. Predmet pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. (naročnikom) za leto 2010, je namreč izvajanje kovinarskih storitev v skladu s pravili obligacijskega prava, izdane fakture tožeče stranke pa se glasijo na storitve, ki jih je tožeča stranka po pogodbi opravila za družbo A. d.o.o. v okviru dejavnosti, za opravljanje katere je registrirana. Delavci, zaposleni pri tožeči stranki, opravljajo delo bodisi individualno, bodisi v skupinah z drugimi izvajalci na terenu pri naročnikih. Nadzor nad delavci opravlja tožeča stranka, ki naročnikom tudi v celoti odgovarja za izvedbo izvršenih storitev, dolžna pa je povrniti tudi morebiti nastalo škodo. Inšpekcijski organ bi moral zato po mnenju tožeče stranke postopek ustaviti. Tožeči stranki pa v postopku tudi ni bila pravilno vročena drugostopna odločba, saj je po pošti prejela odločbo, ki ni bila podpisana, na odločbi pa tudi ni bilo žiga organa, ki je odločbo izdal, kar je v nasprotju z 210. ter 216. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Da tožeča stranka posluje v skladu s pravnimi predpisi, pa izhaja tudi iz zapisnika inšpekcijskega organa z dne 22. 10. 2010 o nadzoru, ki je bil opravljen le dva dni po izdaji izpodbijane odločbe. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo ter odločbo izdano v pritožbenem postopku, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno vprašanje, ali tožeča stranka opravlja dejavnost posredovanja začasne delovne sile po tarifni številki 78.200 Priloge 1 Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Ta dejavnost zajema posredovanje začasne delovne sile zaradi nadomeščanja, sezonskega dela, za začasne posebne naloge in projekte, njena značilnost pa je, da delovno silo, ki je plačana preko zaposlovalne agencije, nadzoruje naročnik. Bistveni elementi te dejavnosti so torej: začasnost del, zaposlitev delavcev pri zaposlovalni agenciji ter nadzor naročnika pri opravljanju dela. Dejavnost posredovanja začasne delovne sile so lahko po Pravilniku o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, opravljale le pooblaščene organizacije (delodajalci), ki so izpolnjevale predpisane pogoje, in ki so imele dejavnost posredovanja začasne delovne sile vpisano v sodni register.

Med strankama v postopku ni sporno, da tožeča stranka ni pooblaščena za opravljanje dejavnosti zaposlovalne agencije in da nima registrirane dejavnosti posredovanja začasne delovne sile. Prav tako tudi ni spora o tem, da so delavci, ki opravljajo delo pri družbi A. d.o.o., zaposleni pri tožeči stranki in da so bili začasno napoteni na delo k družbi A. d.o.o. kot naročniku del. Stranki si nista edini le o tem, pod čigavim nadzorstvom delavci pri družbi A. d.o.o. opravljajo delo.

Po mnenju sodišča je inšpekcijski organ pri presoji, kdo nadzira delavce pri opravljanju dela pri naročniku, kot ključno pravilno upošteval vsebino Pisnega sporazuma o organiziranju in izvajanju varnega dela, v katerem so med drugim določene tudi pravice in obveznosti odgovornega vodje del na delovišču, ki je zaposlen pri naročniku. V 7. členu sporazuma je namreč med drugim določeno, da vodja delovišča delo v celoti vodi in nadzira ter odgovarja za varnost in zdravje podrejenih delavcev na skupnem delovišču. Da so bili delavci pri delu pod nadzorom naročnika del (in ne tožeče stranke kot delodajalca), pa potrjuje tudi dejstvo, da so delavci svojo prisotnost na delu javljali naročniku z elektronskim evidentiranjem prihodov na delo in odhodov z dela. Navedeno po presoji sodišča dokazuje, da so delavci tožeče stranke na delovišču dela opravljali pod naročnikovim nadzorom in da tožeča stranka naročniku ni nudila zgolj svojih storitev, pač pa je opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, ki jo lahko opravljajo le pooblaščene agencije za zaposlovanje.

Ugotovitve inšpekcijskega pregleda z dne 22. 10. 2010, na katere se v tožbi sklicuje tožeča stranka, pa so tudi po presoji sodišča za odločitev v obravnavani zadevi nepomembne, saj je bil ta inšpekcijski pregled opravljen v okviru drugega postopka, katerega predmet je bil nadzor opravljanja dejavnosti, za katero je tožeča stranka registrirana.

Pravila postopka so bila kršena le v pritožbenem postopku, saj izvoda odločbe, ki je bil vročen tožeči stranki, ni podpisala uradna oseba, ki je postopek vodila in ki je odločbo izdala, manjkal pa je tudi žig Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije, ki je o pritožbi odločalo. Po ugotovitvi sodišča je izvod drugostopne odločbe, ki se nahaja v upravnem spisu, podpisan ter ožigosan, opisane nepravilnosti v pritožbenem postopku pa tudi niso imele vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane prvostopne odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka vršila dejavnost, za opravljanje katere ni pooblaščena, te dejavnosti pa tudi nima vpisane v sodni register, je inšpekcijski organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je tožeči stranki v skladu s pooblastilom iz četrtega odstavka v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 13. člena ZPDZC izrekel ukrep prepovedi opravljanja te dejavnosti, ki po zakonu predstavlja delo na črno.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.