VSRS Sodba II Ips 755/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da tožena stranka z njim sklene kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje št. 67 v večstanovanjski hiši na naslovu ..., za kupnino, določeno po kriterijih iz Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), pri čemer 10% cene plača v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, preostanek pa v 20 letih, in dovoli vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in „nedopustnega posega v ustavne pravice.“ Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, v katere 23. točki obrazložitve je navedeno, da bodo državljani drugih republik, ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna področja. Po prepričanju tožnika je ta odločba pravna podlaga, ki omogoča „izbrisanim“ uveljavljanje pravice do odkupa stanovanja po določbah SZ. Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne, neposredno izvršljive in pomenijo zakonit predpis po 153. členu Ustave RS, nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča pa hudo kršitev načel pravne države iz 2. člena in načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. „Izbris“ pomeni nepremagljivo oviro, zaradi katere tožnik ni mogel predložiti potrdila o stalnem prebivanju in posledično ni mogel zahtevati odkupa stanovanja kot imetnik stanovanjske pravice. Njegova EMŠO je v spornem času vsebovala številko 50, ki označuje območje RS, zato je bil prepričan, da je državljan RS. Zakonodajalec je specifično uredil pravni položaj najemnikov stanovanj, ki so v postopku denacionalizacije, hkrati pa ni uredil položaja prav tako specifične skupine ljudi, ki so bili neupravičeno izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, so pa ravno tako z delom v RS prispevali v sklad, iz katerega so se gradila stanovanja. Tako se pokažejo za utemeljene očitki o kršitvi načela enakosti in pravičnosti, zaradi česar bo tožnik zahteval tudi presojo pred Ustavnim sodiščem RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo druge in prve stopnje razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5Revizija je bila po 375. ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne, če je potrebno pa lahko Ustavno sodišče določi, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način (drugi odstavek 40. člena ZUstS). Z odločbo U-I-246/02 z dne 3 .4. 2003 je Ustavno sodišče presojalo skladnost Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS z ustavo in v določenih delih tudi ugotovilo njegovo neskladnost (1.-3. točka izreka), delno ga je razveljavilo (4. točka izreka), dan je bil rok zakonodajalcu za odpravo neskladnosti (7. točka) ter določen način izvršitve odločbe glede ugotavljanja stalnega prebivanja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v RS od 26. 2. 1992. V izreku Ustavno sodišče ni posegalo na druga pravna področja, v katera je bilo državljanom drugih republik (morebiti) poseženo zaradi nepriznanja stalnega prebivanja od dneva, ko se je zaradi osamosvojitve RS spremenil njihov pravni status v status tujca. Ustavno sodišče je ugotovilo, da državljani drugih republik, na katere se nanaša odločba (po 13. točki obrazložitve so to tisti državljani drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v RS – kar pomeni, da so bili vpisani v register stalnega prebivalstva in tega dne iz njega izbrisani), niso mogli uveljavljati določenih pravic (obrazložitev B.-III.), zato je v obrazložitvi (v 23. točki) zapisalo, da bodo z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja. Ta obrazložitev ni (samostojna) pravna podlaga za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka, pač pa napotuje na predpise z matičnega področja, torej SZ.

8SZ pa, kot pravilno razlagata sodišči prve in druge stopnje, v 123. členu določa materialni prekluzivni rok, v katerem je mogoče vložiti zahtevo za odkup stanovanja po 117. členu SZ. Prekluzivni roki tečejo ne glede na nemožnost uveljavljanja zahtevka, zato morebiten obstoj nepremagljivih ovir ne povzroči njihovega zadržanja. Zamuda roka pomeni izgubo pravice do odkupa s predvidenimi popusti in s tem neutemeljenost uveljavljenega zahtevka. Tožnik zahteve do izteka roka ni vložil (iz v dokaznem postopku izvedenih dokazov izhaja, da njegova zahteva datira z dnem 20. 11. 2006), po lastnih navedbah v postopku zato, ker ni imel potrdila o stalnem prebivališču, kar pa niti ni bil pogoj za uveljavljanje pravice do odkupa.

9Kot relevantne pravne podlage za presojo utemeljenosti zahtevka tožnik v reviziji ne izpostavlja več Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (v nadaljevanju MSVN), glede na obvezen preizkus pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) pa je Vrhovno sodišče opravilo tudi to presojo. Po 6. členu Priloge G MSVN se notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami enako uporablja za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnega koli razlikovanja na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva ali drugega stanja. Tudi ta določba torej pripelje do uporabe SZ in spoštovanja prekluzivnih rokov (notranja zakonodaja), ki so veljali za vse osebe (tudi državljane RS) pri uveljavljanju pravice do privatizacijskega odkupa stanovanj. Presoja, ali je treba na določenem področju posebej urediti položaj in pravice neke določene skupine ljudi, je pridržana zakonodajalcu, ki položaja skupine ljudi, v katero spada tožnik („izbrisani“), ni posebej uredil, zaradi povsem drugačne situacije, v kateri so se znašli prejšnji imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih, pa primerjava z njimi ni mogoča.

10Izguba pravice do odkupa stanovanja po ugodnih privatizacijskih določilih SZ pomeni samostojen razlog za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, zato revizijsko sodišče posebej na navedbe glede tožnikovega državljanstva ne odgovarja. Pripomniti pa velja, da so bili zavezanci za odkup le tisti lastniki, ki so postali lastniki stanovanj z dnem uveljavitve SZ (subjekti iz 111., 112., 113. in 114. člena SZ), ne pa tudi kasnejši lastniki, ki so to postali na podlagi pravnoposlovne pridobitve. Glede na to bi utegnila biti v obravnavani zadevi vprašljiva tudi stvarna legitimacija tožene stranke.

11Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.