VDSS sodba in sklep Psp 149/2010

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpravita odločbi toženke z dne 25. 2. 2008 in z dne 7. 5. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do izplačila dela vdovske pokojnine za čas od 1. 3. 2007 do 31. 5. 2009, toženka pa je dolžna tožniku v roku 30 dni za obdobje od 1. 3. 2007 do 31. 5. 2009 s posebno odločbo odmeriti del vdovske pokojnine in jo tožniku v istem roku tudi izplačati ter sklenilo, da se postopek za priznanje pravice in izplačila dela vdovske pokojnine za čas od 1. 6. 2009 dalje ustavi in da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 454,40 EUR.

Zoper sodbo in 2. točko izreka sklepa se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen ter posledično spremeni 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da s tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravico do izplačila dela vdovske pokojnine za čas od 1. 3. 2007 do 31. 5. 2009, je zmotno uporabilo določbo 4. odstavka 123. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1F, Ur. l. RS, št. 72/2005), v zvezi z določbo 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98). Glede na besedilo 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1 se vdovi oziroma vdovcu lahko poleg pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravice po tem zakonu, torej po ZPIZ-1 in gre za novo pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki pripada vdovi ali vdovcu, upravičencu do vdovske pokojnine izplačuje 15 % zneska vdovske pokojnine, ki je omejena na zavarovanje pokojnega zavarovanca in uživalca pravic po splošnih predpisih in lastne pokojnine, invalidske ali starostne, ki mora biti prav tako priznana po splošnih predpisih. Tožnik je uživalec starostne pokojnine po ZPIZVZ, omenjenega zavarovanja pa ni mogoče obravnavati kot zavarovanja pri domačem zavodu, ki temelji na načelih obveznosti, vzajemnosti in solidarnosti. Potrebno je ločevati pravice, priznane po splošnih predpisih od pravic, priznanih po vojaških predpisih. Tožniku, ki je pridobil pravico do starostne pokojnine po ZPIZVZ, ni mogoče priznati še del vdovske pokojnine, kot je to določeno v 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1F, ker ta določba omejuje pravico do dela vdovske pokojnine na primere, ko je bil tako pokojni zavarovanec ali uživalec pravice po splošnih predpisih, prav tako pa tudi vdova ali vdovec uživalec starostne ali invalidske pokojnine po splošnih predpisih. Da je imel tožnik priznano pravico do družinske pokojnine po pokojnin ženi, ki je bila zavarovanka v Sloveniji ter da se mu je družinska pokojnina prenehala izplačevati, še vedno ne spremeni dejstva, da je tožnik uveljavil pravico do pokojnino iz vojaškega zavarovanja in ne na podlagi preteklega zavarovanja v Sloveniji. Šele spremenjeni Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-B, Ur. l. RS, št. 28/09), ki je pričel veljati 11. 4. 2009, je v 2. členu izrecno določil, da se lahko vdovcem ali vdovam poleg starostne ali invalidske pokojnine, priznane po tem zakonu (ZPIZVZ), izplačuje tudi del vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem uživalcu pravic potem zakonu (ZPIZVZ) oziroma po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1. Sodišče tudi ni ugotavljalo pogoja za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine, to je limit, ki je določen za skupno izplačilo lastne in dela vdovske pokojnine, ki je določen v posameznem koledarskem letu.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da mu je bila priznana pravica do družinske pokojnine po svoji ženi po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 z odločbo toženke z dne 4. 8. 1997 ter mu ta pravica ni bila odvzeta, pač pa je bilo njeno izplačevanje le ustavljeno in je tako sodišče pravilno uporabilo 1. odstavek 423. člena ZPIZ-1. Meni, da je bila prejšnja ureditev ZPIZVZ do zavarovancev diskriminatorna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča ter priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 25. 2. 2008 s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo z dne 7. 5. 2007, s katero je bila zahteva tožnika za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine zavrnjena.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo toženke z dne 4. 8. 1997 priznana pravica do družinske pokojnine v višini 56.885,69 SIT na mesec od 1. 8. 1997 dalje. Tožniku je bila pravica do družinske pokojnine priznana na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in 5/94). Tožniku je bilo izplačevanje družinske pokojnine z odločbo toženke z dne 15. 4. 1998 ustavljeno z dnem 1. 8. 1997, ker je tožnik uživalec pokojnine od 1. 11. 1991 dalje. Tožnik je pri toženki dne 21. 2. 2007 podal zahtevo za pravico do dela vdovske pokojnine, kar mu je toženka z že citiranima odločbama zavrnila in nato zahteval sodno varstvo. Tožnik je zahteval izplačilo dela vdovske pokojnine po pokojnini M.S., ženi, ki je umrla 18. 7. 1997 in je bila uživalka pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih. Tožnik je uživalec starostne pokojnine po ZPIZVZ od 1. 11. 1991 dalje.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialno podlago, ko je upoštevalo določilo 423. člena ZPIZ-1, ki določa, da vdova oziroma vdovec, ki je uveljavil pravico do družinske pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, lahko zahteva odmero vdovske pokojnine po določbi 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1. Navedeno določilo torej pomeni, da lahko vdova ali vdovec, ki ima pravico do lastne pokojnine in ki je uveljavil pravico do družinske pokojnino po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, če želi, uveljavi tudi pravico do dela vdovske pokojnine (pokojnine po določbi 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1). Tožniku je bila na podlagi ZPIZ/92 pravica do vdovske pokojnine priznana in je torej pravico do družinske pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999 uveljavil. To je relevantno dejstvo, saj lahko ob navedeni predpostavki zahteva odmero vdovske pokojnine po določbi 4. odstavka 123. člena ZPIZ-1. Uveljavi torej lahko novo pravico, to je delno vdovsko pokojnino.

Navedbe toženke se nanašajo na drugačno pravno situacijo, na situacijo, ko bi pravico do delne vdovske pokojnine uveljavljal zavarovanec po vdovi oziroma vdovcu, ki je bil zavarovanec ali uživalec pravic po ZPIZVZ. V takšnem primeru takšen zavarovanec glede na besedilo ZPIZVZ, kot je veljal v času odločanja pri toženi stranki, ne bi bil upravičen do vdovske pokojnine, iz razlogov, ki jih navaja pritožbe. V obravnavani zadevi pa, kakor je pritožbeno sodišče že pojasnilo, gre za drugačen primer. Pravica do izplačila dela vdovske pokojnine po 123. členu ZPIZ-1 je vezana na predhodno priznanje pravice do vdovske pokojnine, upoštevajoč 423. člen ZPIZ-1, tudi do pravice do družinske pokojnine. Tožniku je bila družinska pokojnina priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo toženke.

Pritožba napačno razloguje, da 4. odstavek 123. člena ZPIZ-1 omejuje pravico do dela vdovske pokojnine na primere, ko je bil tako pokojni zavarovanec ali uživalec pravice po splošnih predpisih, kot tudi vdova ali vdovec uživalec starostne ali invalidske pokojnine po splošnih predpisih. Po stališču pritožbenega sodišča 4. odstavek 123. člena ZPIZ-1 pravico do delne vdovske pokojnine omejuje le na primere, ko je bil pokojni zavarovanec uživalec pravic po ZPIZ-1, torej po splošnih predpisih. Tudi navedeno je v danem primeru izpolnjeno, saj je bila pokojna žena tožnika M.S. uživalka pravice do starostne pokojnine po splošnem predpisu – ZPIZ-1.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, v skladu s 165. členom ZPP pa je sklenilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni odločilno prispeval k rešitvi zadeve.