VSK sklep Cpg 18/2012

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 112,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo, torej ugoditev predlogu za izdajo predhodne odredbe. Trdi, da se je v predlogu sklicevala na dejstvo, da obstaja nevarnost, da bo tožena stranka prodala vso kupljeno, a še neplačano gostinsko opremo in zato tožeča stranka v primeru uspeha v pravdi in v morebitnem naknadnem izvršilnem postopku ne bo mogla poseči po njenem premičnem premoženju. Nepravilno je zato sodišče štelo, da navedeno ne zadostuje in da zato ni izkazana verjetna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka se je sklicevala tudi na to, da je bila s strani lastnice lokala ge. V.Č. obveščena, da je s strani toženke prejela ustno odpoved najemnega razmerja dne 24.9.2011, z veljavnostjo odpovedi dne 2.10.2011. Tožnik je upravičeno utrpel bojazen, da ima toženka namen prodati gostinsko opremo, ki ji jo je prodal tožnik in se nahaja v lokalu, kljub temu, da je tožniku še ni v celoti izplačala. Naknadno je tožnik ugotovil tudi, da je toženka gostinsko opremo prodala lastnici lokala. Nadalje je navedel, da ni seznanjen, kakšno je finančno stanje toženke in izpostavil vprašanje, kakšna bodo prihodnja ravnanja toženke, ki bodo zagotovo imela namen izogiba plačila obveznosti upniku. Na to kaže tudi dejstvo, da se soustanoviteljica in nekdanja direktorica toženke – N.P. očitno izogiba kakršnikoli odgovornosti za obveznosti toženke, glede na to, da slednja ni več direktorica in da toženka tudi nima več prokurista, temveč je nova direktorica toženke njena nekdanja prokuristka E.Ž.R. Za vse navedeno je tožnik predlagal ustrezna dokazila, sodišče pa predlaganih dokazov ni izvedlo, tudi ne zaslišanja toženke in njenih ustanoviteljic, ki bi izpovedale o premoženjskem stanju toženke, o katerem tožnik nima podatkov. Torej je nepravilna ugotovitev sodišča, da iz navedb tožnika ne izhaja slabo premoženjsko stanje toženke.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Skladno s 1. odst. 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sta pogoja za izdajo predhodne odredbe dva, in sicer obstoj odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, ter s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. In ob dejstvu, da sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov o tem, da je v obravnavanem primeru prvi pogoj izpolnjen, je glede drugega utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka njegovega obstoja ni izkazala. V tem pogledu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadoščajo trditve tožeče stranke v smeri, da ni seznanjena s tem, kakšno je finančno stanje tožene stranke ter da bi o tem izpovedala toženka in njene ustanoviteljice, pri slednjem gre za informativni dokaz, ki pa ni dopusten, saj je njegov namen šele ustvarjanje možnosti za podajanje navedb – vse ob dejstvu, da ni tožeča stranka v obravnavanem primeru niti zatrjevala, da bi bilo splošno premoženjsko stanje tožene stranke takšno, da tožeči stranki ne bi omogočalo uveljavitve njene denarne terjatve oz. bi uveljavitev precej otežilo. Kot takšnih ni mogoče šteti trditev tožeče stranke, da je tožena stranka odpovedala najemno razmerje za lokal in da obstaja bojazen, da bo tožena stranka prodala gostinsko opremo, ki jo je kupila od tožeče stranke, čeprav je še ni v celoti izplačala. Slabega premoženjskega stanja tožene stranke pa že pojmovno ne more pomeniti dejstvo, da N.P. ni več direktorica tožene stranke in da je to sedaj njena nekdanja prokuristka E.Ž.R. Ker pa so bili dokazi po tožeči stranki predlagani za ugotovitev dejstev, ki v obravnavani zadevi niso relevantna, sodišče prve stopnje s tem, da dokaznim predlogom ni sledilo, tudi ni zagrešilo kršitve določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 6. odst. 38. čl. in 4. odst. 9. čl. ZIZ sklenilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 112,56 EUR (nagrada za odgovor, materialni stroški in DDV), vključno z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.