VSL sodba I Cpg 13/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi VL 168580/2009 z dne 18. 11. 2009 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku za znesek 15.335,87 EUR (I. točka izreka), za znesek 269,05 EUR ter za pripadajoče zamudne obresti pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V veljavi je navedeni sklep o izvršbi vzdržalo tudi v tretjem odstavku za znesek 165,23 EUR, v višini 2,89 EUR pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem je odločilo še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.532,69 EUR s pripadki (III. točka izreka)

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Iz vsebine pritožbe pa izhaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, stroške pa naloži v plačilo tožeči stranki. Stroškov pritožbenega postopka ne priglasi.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

Uvodno

5Sodišče je dne 27. 12. 2011 proti toženi stranki začelo stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Do tega pa je prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo to odločbo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 41/1997 z dne 4. 12. 1998).

Razlogi za zavrnitev pritožbe

6V obravnavani zadevi je tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da je tožeča stranka svojo terjatev do nje v višini 9.389,57 EUR odstopila družbi P. K. d.o.o., zaradi česar tožeči stranki ne dolguje ničesar več. Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo, saj je presodilo, da iz predložene pogodbe o odstopu terjatve (priloga B1) ni razvidno, na katero terjatev se nanaša. Ker tožena stranka posameznih dobav in predloženih računov ni konkretizirano zanikala, je tožbenemu zahtevku za znesek 15.335,87 EUR ugodilo.

7Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je s predložitvijo pogodbe o odstopu terjatve dokazala, da do tožeče stranke nima nobenega dolga več. Navaja, da predmetna pogodba ni v nasprotju z zakonodajo, prav tako pa ni bila razveljavljena. Glede vprašanja, na katere terjatve se pogodba nanaša, pa zatrjuje, da ni nobenega dvoma, saj sta imeli pravdni stranki le ta pogodbeni odnos, o katerem teče ta pravda.

8Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede odstopa terjatve ter njene identifikacije. Zgolj predložitev pogodbe o prenosu terjatve, v kateri predmet obveznosti ni jasno opredeljen, ob obrazloženem nasprotovanju tožeče stranke, da ne ve, za katere terjatve gre, za utemeljenost ugovora tožene stranke ne zadostuje. Terjatev v predloženi pogodbi o prenosu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni specificirana do te mere, da bi bila določena ali določljiva. Opredeljena je namreč le z višino dolga in s tem, da je dolžnik K. d.o.o. (tožena stranka), kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker je predmet tožbenega zahtevka kar 81 zneskov, bi tožena stranka s svojim ugovorom utegnila uspeti le, če bi navedla potrebne podatke za identifikacijo terjatve, in da so bile cedirane (npr. z navedbo predmeta, kraja, časa ali načina izpolnitve). Upoštevati je treba, da je zaradi svoje narave terjatev individualno določena in da jo je treba obravnavati kot species (1). Zato tudi pritožbena navedba, da ne more biti dvoma, za katero terjatev gre, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Sodišče prve stopnje je torej prepričljivo pojasnilo, da sta pravdni stranki dolgoročno poslovno sodelovali ter da je tožeča stranka toženi pogosto dobavljala blago, zaradi česar je imela tožeča stranka do tožene stranke večje število terjatev. Ker tožena stranka ni dokazala, da se skupni znesek iz pogodbe o prenosu terjatve nanaša prav na vtoževane terjatve, je sodišče prve stopnje njen ugovor utemeljeno zavrnilo in (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku.

9Že zato, ker tožena stranka ni dokazala, da je bila odstopljena prav vtoževana terjatev, je izpodbijana odločitev pravilna. Navideznosti pogodbe o prenosu terjatve sodišču prve stopnje v nadaljevanju tako ne bi bilo treba presojati. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi presojo navideznosti pogodbe ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Pritožbena navedba, da je dokumentacija, na podlagi katere je vložena tožba, pomanjkljiva in nepopolna, pa predstavlja novoto, ki v skladu s 337. členom ZPP v pritožbenem postopku ni dopustna. Zato se pritožbeno sodišče do nje ni opredeljevalo. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni izpodbijala nobenega izmed računov niti ni ugovarjala dobavnicam, ki jih je predložila tožeča stranka.

11Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

12Ker tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo.

------------

(1) Juhart, v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 574.