VSL sodba I Cp 3340/2011

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22.3.2010, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila vodarine 79,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravdne stroške tožeče stranke v višini 643,24 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita kršitev 2. odstavka 238. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev 1. odstavka 251. čl. ZPP, ker pravnega pouka pričam ni razumljivo podalo in ga zapisalo v zapisnik in ker izvedenca ni poučilo skladno z zakonom predpisanim poukom. Kot kršitev ZPP označuje tudi dejstvo, da ni uporabljen materialni predpis, na katerega se je tožeča stranka sklicevala (Odlok o preskrbi s pitno vodo v MO Novo mesto), pri čemer ta materialni predpis označuje kot neupošteven, ker je na področju občine Žužemberk v veljavi Odlok o preskrbi s pitno vodo občine Žužemberk. Opozarja, da ni upoštevana ugotovitev izvedenca, da do izliva vode ni prišlo zaradi segrevanja vode v cevi, kar je bil edini argument, s katerim je tožeča stranka od sebe odvračala odgovornost za izliv vode. Napačne montaže internega cevovoda tožeča stranka ni uveljavljala in je sodišče samoiniciativno razširilo dokazno gradivo mimo tožbenega zahtevka ter prekršilo načelo zakonitosti. Ugotovitve o optimalnem tlaku in tlaku, ki ga vodovodna inštalacija še zdrži, označuje za nasprotne zdravorazumski presoji. Izvedeniško mnenje označuje za zmedeno v enem delu ter v nasprotju s samim seboj in zdravorazumsko presojo, ker vsakdo ve o pritisku dveh barov, s katerim priteče voda iz pipe in 15 barov, ki raznaša vodovodne pipe. Graja ravnanje sodišča, ki je toženo stranko pozvalo k plačilu predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja.

3Po izteku pritožbenega roka je pritožnik dostavil izvedensko mnenje, ki ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo niti kot pritožbo niti kot nov dokaz, ker ni predloženo v pritožbenem roku in ker novi dokazi v pritožbenem postopku niso dovoljeni (1. odstavek 337. čl. ZPP).

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen in v pritožbi tudi citira zgolj dovoljena pritožbena razloga. Dejansko pa, poleg dovoljenih pritožbenih razlogov, uveljavlja tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Na očitek, da na osnovi izvedenega dokaznega postopka sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja.

6Očitek o nepravilnem in nezadostnem zapisu pravnega pouka pričam, je očitek kršitve 2. odstavka 238. čl. ZPP. Pritožnik graja tudi odsotnost pravnega pouka izvedencu po 251. čl. ZPP, ki bi po pritožnikovem mnenju moral biti vsebovan v sklepu o postavitvi izvedenca. Z očitkom, ali je do kršitve sploh prišlo, se pritožbeno sodišče ne ukvarja, ker v nobenem od navedenih primerov ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka (2. odstavek 339. čl. ZPP), ki je v sporu majhne vrednosti upoštevna (1. odstavek 458. čl. ZPP); celo za relativno bistveno kršitev postopka (1. odstavek 339. čl. ZPP) ne, saj pritožnik ne navaja, da bi očitani kršitvi vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe.

7Sodišče prve stopnje materialnih predpisov, ki so podlaga prisojene vodarine, ni navedlo, kar ni ustrezno, saj je tudi predpis, na podlagi, katerega je sodba izdana, obvezna sestavina obrazložitve (4. odstavek 324. čl. ZPP). Vendar zaradi te pomanjkljivosti sodba ni niti nejasna niti nerazumljiva. Toženec se zahtevku upira s trditvijo, da vodarine – iz njegovega vodovodnega priključka iztekle vode – ni dolžan plačati zaradi napake pri dobavi (prevelik pritisk, ki je povzročil iztekanje vode). Sporno je bilo torej izključno dejstvo v zvezi z dobavo vode, ne pa količina iztekle vode in njena vrednost. Ker niti dejstvo, da je tožena stranka pravilno dobavljeno vodo dolžna plačati, niti cena dobavljene vode, nista sporna, zadošča sklicevanje na 239. čl. Obligacijskega zakonika (izpolnitev obveznosti) kot materialno podlago za odločitev.

8Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovno, ustrezno argumentirano ter preverljivo in mu v celoti sledilo. Iz njega je ustrezno povzelo odgovore na vprašanja s področja tehnične stroke, ki sodišču ni poznana. Niti izvedenec, katerega naloga je, da opozori tudi na druge, pri izdelavi izvedenskega mnenja pomembne okoliščine, niti sodišče, ki je izvedenčevo ugotovitev o polaganju vodovoda v lastni režiji povzelo, nista prekoračila svojih pooblastil oz. trditvene podlage, kot zaključek sodišča o vzroku iztekanja vode okarakterizira pritožba. Da bi bilo segrevanje cevi vzrok izlitja vode, je izvedenec zanikal in sodišče je njegovo ugotovitev sprejelo. Ker je tožena stranka zatrjevala napako pri dobavi vode (prevelik pritisk vode), je na njej dokazno breme, da napako dokaže. Pravilno je zato ravnalo sodišče, ki je poziv za plačilo predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja naslovilo na tožno stranko.

9Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.