VSL sklep I Cp 4066/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev, da je bila pokojna M. B., umrla 20. 12. 2004, lastnica stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G. (ki obsega kuhinjo v izmeri 13 m2, sobo v izmeri 12,60 m2, sobo v izmeri 9,20 m2, sobo v izmeri 14,70 m2, sobo v izmeri 13,80 m2, sobo v izmeri 8,40 m2, predsobo, kopalnico, WC, kletni prostor v izmeri 13,60 m2, souporabo stopnišča in pripadajoči del zemljiške parcele) in v stroškovni odločitvi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje (1) dovolilo spremembo tožbe, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pokojna M. B., umrla 20. 12. 2004, nazadnje stanujoča G. , solastnica do 1/3 nepremičnine s parc. št. 819/3, travnik v izmeri 717 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 137 m2, pripisana pri vl. št. y k. o. x., ki jo v naravi predstavlja stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G., ki obsega kuhinjo v izmeri 13 m2, sobo v izmeri 12,60 m2, sobo v izmeri 9,20 m2, sobo v izmeri 14,70 m2, sobo v izmeri 13,80 m2, sobo v izmeri 8,40 m2, predsobo, kopalnico, WC, kletni prostor v izmeri 13,60 m2, souporabo stopnišča in pripadajoči del zemljiške parcele, (3) tožnici je naložilo, naj tožencem povrne njihove pravdne stroške v višini 2.482,57 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica zatrjuje, da je zavrnitev njenega tožbenega zahtevka materialnopravno zmotna glede odločitve, da zapustnici ne gre solastnina ne zaradi skupne gradnje in tudi ne na podlagi priposestvovanja. Ponavlja nekatere dejanske navedbe iz prvostopnega postopka, zlasti o dogovoru o skupni gradnji, realizaciji tega dogovora z izjemo formalnega lastništva, pokojničinih vlaganjih, razdelilni pogodbi z dne 17. 6. 1976. Vsebino te pogodbe v pritožbi tudi povzema. Dokazala je, da je njena mati pridobila solastnino na sporni nepremičnini z gradnjo, ki je bila na koncu deklarirana s sklenitvijo razdelilne pogodbe. Skupna gradnja pa je originarni način pridobitve lastninske pravice po samem zakonu. Razlogovanje sodišča, da njena mati ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu, ker ni bila v dobri veri, je v tem postopku brezpredmetno in je ta pravna podlaga tu neumestna. Pokojna je vedela, da sta formalna lastnika zemljišča sin in snaha. V razdelilni pogodbi so pokojna M. B. ter R. in Đ. B. jasno povedali, da sta solastnika zemljišča, na katerem stoji nova hiša, R. in Đ. B., da pa se M. B. zaradi njenih vlaganj v gradnjo prizna izključna lastninska pravica na stanovanju v prvem nadstropju. Nobena dobra vera več pri tem pravno ni več pomembna. To, da pokojna na podlagi te pogodbe ni nikoli vložila zemljiškoknjižnega predloga, še ne pomeni, da je izgubila lastninsko pravico, ki jo je pridobila z gradnjo. Publicitetno načelo v tem primeru ne pride v poštev. Četudi ne bi bila dogovorjena skupna gradnja, bi pokojna kot zakonita dobroverna posestnica pridobila lastninsko pravico. Dobroverna je bila od začetka gradnje, po sklenitvi razdelilne pogodbe in tudi potem ko je prejela odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja leta 1979, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Nasprotno sta zemljiškoknjižna lastnika (R. in Đ. B.) vedela, da je dejanska lastnica nepremičnine M. B., in se ne moreta sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Pokojna je bila prepričana, da je lastnica in je bila glede tega najmanj v opravičljivi zmoti. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, ker je za sodišče vsebina oporoke in razdelilne pogodbe brezpredmetna. Tudi do predloženega pisma pokojnega R. B. in še ene njegove pisne izjave, ki potrjuje dobro vero pokojne M. B., ter zapisa izdatkov matere se sodišče ni opredelilo. Dobro vero potrjujejo tudi priče. Sodišče je kršilo pravila pravdnega postopka, saj je o navedenih odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar navajajo razlogi sodbe in kar izkazujejo navedene listine in izpovedi prič. Sodišče je bilo nekritično do izpovedbe M. M., ki je odločilen dokaz izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožeče stranke že odločalo in s sodbo I Cp 2300/2008 z dne 12. 11. 2008 potrdilo citirano sodbo sodišča prve stopnje. Po vloženi reviziji zoper to sodbo pa je Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, naj sodišče ugotovi, da je bila pokojna M. B. lastnica stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G., in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, sicer pa je revizijo (glede ugotovitve, da je bila pokojna solastnica do 1/3 nepremičnine parc. št. 819/3, vl. št. y k. o. x) zavrnilo.

5Pritožba je v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da je bila pokojna M. B. lastnica stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G. utemeljena.

6Tožeča stranka v tej pravdni zadevi uveljavlja pridobitev (so)lastninske pravice pokojne M. B. na dveh pravnih podlagah: 1) na razdelilni pogodbi z dne 17. 6. 1976, s katero sta R. in Đ. B. M. B. priznala lastninsko pravico na stanovanjskih prostorih v prvem nadstropju družinske stanovanjske hiše v M., in dovolila vknjižbo v njeno korist; in 2) na podlagi priposestvovanja. Utemeljen je zato očitek pritožnice, da se je sodišče prve stopnje mimo njene trditvene podlage ukvarjalo z originarno pridobitvijo lastninske pravice z graditvijona tujem zemljišču (24. - 26. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR).

O pridobitvi lastninske pravice pok. M. B. na podlagi razdelilne pogodbe z dne 17. 6. 1976

7Za prenos lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom je bil tako po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ) kot tudi po ZTLR poleg sklenitve pravnega posla potreben še pridobitni način, in sicer vpis v zemljiško knjigo (431. paragraf ODZ in 33. člen ZTLR). Glede na uveljavljeno načelo konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo, ki je pogoj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, je sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da do vpisa v zemljiško knjigo na podlagi razdelilne pogodbe ni prišlo (navedeno niti ni bilo sporno), pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek na tej podlagi ni utemeljen. Takšni presoji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zgoraj citirani odločbi (primerjaj 7 in 8 točko obrazložitve odločbe).

O pridobitvi (so)lastninske pravice pok. M. B. na podlagi priposestvovanja

8Tožeča stranka je v tej pravdi postavila zahtevek za ugotovitev, da je pokojna M. B. do 1/3 solastnica nepremičnine parc. št. 819/3, k. o. x., ki v naravi predstavlja stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G. (v nadaljevanju sporno stanovanje). Vrhovno sodišče RS je, enako kot pritožbeno sodišče ob prvem odločanju o pritožbi tožeče stranke, zavzelo stališče, da priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni mogoče, saj bi bilo to v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari. Vrhovno sodišče RS pa, drugače kot pritožbeno sodišče, kljub temu ni štelo, da je obravnavani tožbeni zahtevek iz tega razloga v celoti nesklepčen. Postavilo se je na stališče, da je ugotovitev, da je pokojna lastnica spornega stanovanja, manj od ugotovitve, da je pokojna solastnica do 1/3 stanovanjske hiše, ter da je v konkretnem primeru skladno s Stvarnopravnim zakonikom (v nadaljevanju SPZ, 270. člen) ugotovitev lastninske pravice na stanovanju s priposestvovanjem mogoča kljub temu, da etažna lastnina ni vzpostavljena, zaradi česar ta del tožbenega zahtevka ni izvedljiv v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče je zato pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja iz razloga, ker pokojna M. B. ni bila v dobri veri toliko časa, da bi pretekla priposestvovalna doba po 28. členu ZTLR, presojalo v luči povzetega stališča Vrhovnega sodišča RS.

9Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je bilo izhodišče sodišča prve stopnje pri ugotavljanju pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, da tožnica uveljavlja pridobitev solastninske pravice pokojne M. B. na nepremičnini parc. št. 819/3, k. o. x.. Na podlagi odločbe o spremembi odločbe o gradbenem dovoljenju z dne 19. 7. 1979, s katero je bilo odločeno, da se gradbeno dovoljenje za graditev stanovanjske hiše glasi na ime R. in Đ. B. in ne na ime M. B., pri čemer je bilo v obrazložitvi navedeno, da sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine parc. št. 819/3,k. o. x osebi, ki sta bili navedeni v dispozitivu, je sodišče zaključilo, da pokojna najkasneje od prejema te odločbe ni mogla biti več v dobri veri, da je solastnica parcele št. 819/3,. Takšna presoja dobre vere pokojne pa je materialnopravno zmotna (predvsem) iz razloga, ker temelji na napačnem izhodišču, da je mogoče priposestvovanje idealnega dela nepremičnine. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je bila pokojna dobroverna posestnica spornega stanovanja in ne parcele, pri čemer po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da tožnica ni bila zemljiškoknjižna lastnica parcele št. 819/3, k. o. x. in da je to vedela, ne izključuje njene dobrovernosti glede stanovanja, saj posest in lastnina stanovanja ni eno in isto kot posest oziroma solastnina parcele, na kateri stoji hiša, v kateri je stanovanje. Tudi dejstvo, da pokojna ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, samo po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevalo sklep o nedobrovernosti, sploh ob upoštevanju, da sporno stanovanje ni (bilo) vpisano v zemljiško knjigo oziroma ker ni bila oblikovana etažna lastnina, kar je bilo v času, ko je tožničina pravna prednica pridobila posest na spornem stanovanju sicer pogosto (pogosti so bili položaji, ko je bila etažna lastnina dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno).

10Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je bila pokojna M. B. lastnica stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G., razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica (delne) razveljavitve odločitve o glavni stvari.

11V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na spornem stanovanju, pri čemer bo moralo najprej ugotoviti, od kdaj naj bi tekla oziroma kdaj se je natekla priposestvovalna doba. Od tega je namreč odvisna pravna podlaga(1), ki jo je treba uporabiti pri presoji, ali je pokojna priposestvovala lastninsko pravico na stanovanju. Pozorno naj bo tudi na načelno mnenje, sprejeto na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl 1985/I), ki obravnava vprašanje uporabe ZTLR v primeru, ko je rok za priposestvovanje začel teči pred njegovo uveljavitvijo, ni pa do tega trenutka pretekel, in na načelno stališče, sprejeto na isti seji, ki določa, da je za obstoj stvarnopravnih razmerji in pravnih učinkov teh razmerji, ki so nastala do uveljavitve ZTLR, merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka, za pravne učinke, ki so nastali pozneje, pa se uporablja ZTLR. Pri presoji dobre vere pokojne naj upošteva vse zatrjevane okoliščine, ki domnevo dobrovernosti potrjujejo, kot tudi tiste, ki ji nasprotujejo. Zlasti se bo moralo opredeliti do razdelilne pogodbe z dne 17. 6. 1976, iz katere izhaja, da sta R. in Đ. B. priznala pokojni lastninsko pravico na spornem stanovanju (ob tem naj obravnava tudi vse ugovore tožene stranke v zvezi z razdelilno pogodbo) ter pismom R. B. pokojni z dne 22. 3. 1987, z vsebino katerih se sodišče v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Na tem mestu pritožbeno sodišče še (enkrat) pojasnjuje, da je lahko posest nepremičnine dobroverna, četudi posestnik ni kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo (primerjaj npr. odločbo VS RS II Ips 723/2006 z dne 29. 1. 2009).

12Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso pravno pomembne (360. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glede na trditveno podlago tožbe sta možni pravni podlagi ODZ in ZTLR.