VSRS Sklep I R 87/2012

Predlog se zavrne.

1Hkrati s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ki ga je Okrajno sodišče v Piranu izdalo 19. 10. 2011, Višje sodišče v Kopru pa ji je ugodilo, sklep o dedovanju razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je zakonita dedinja A. A. predlagala delegacijo pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljano, podrejeno pa dodelitev zadeve v reševanje drugemu sodniku stvarno in krajevno pristojnega sodišča. Predlog je utemeljila s trditvami o porušenem zaupanju v nepristranost tega sodišča – predvsem sodnice, ki je vodila postopek, o njegovi očitni preobremenjenosti, saj je sklep o dedovanju izdalo več kot leto dni po zaključku zapuščinske obravnave in s trditvijo o smotrnosti delegacije, saj trije od štirih dedičev živijo v Ljubljani, Okrajno sodišče v Ljubljani pa zapuščinske zadeve rešuje tekoče. Zato predlaga, naj se zapuščinska zadeva po njenem očetu, ki je umrl pred več kot petindvajsetimi leti, odstopi v reševanje temu sodišču, če to ni mogoče, pa v reševanje drugemu sodniku Okrajnega sodišča v Piranu.

2Predlog ni utemeljen.

3Ustava Republike Slovenije v 23. členu določa pravico do sodnega varstva. Iz te pravice izhaja tudi zahteva, da mora sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvariti oziroma ohraniti videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v zadevi, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora nepristranskost odražati tudi navzven. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh, kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

4Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je prenos krajevne pristojnosti. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s sporom samim, pač pa nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Obstoj pogojev za uporabo navedene zakonske določbe je treba vselej presojati le v okviru okoliščin konkretnega postopka.

5Dedinja je predlagala delegacijo pristojnosti zaradi prepričanja o pristranskosti in strokovne neustreznosti odločanja v dosedanjem postopku in iz razloga smotrnosti, ker naj bi trije od štirih dedičev živeli v Ljubljani.

6Prvi očitek se nanaša na postopanje in odločitev konkretne sodnice, ki je v zadevi do sedaj odločala. Ta razlog, tudi če bi bil utemeljen, ne bi mogel predstavljati podlage za delegacijo pristojnosti, saj je sodniška funkcija sodnici prenehala in bo zadevo obravnaval drug sodnik. In ker po podatkih spisa dva od štirih zakonitih dedičev živita na območju Okrajnega sodišča v Piranu, dve dedinji pa na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani, delegacija zadeve iz prvega na drugo sodišče ne bi prispevalo k smotrnosti postopka.

7Vrhovno sodišče je zato predlog zavrnilo (67. člen ZPP).