VSM sklep I Ip 7/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Dolžnica je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršilni postopek ustavilo (izrek pod I), zahtevo dolžnice za odpravo nepravilnosti dela izvršitelja pa je zavrnilo (izrek pod II).

2.Proti citiranemu sklepu je dolžnica po svoji pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zahtevi za odpravo nepravilnosti pri izvršbi ugodi oz. podrejeno, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna, ki je, čeprav obširna in sicer v določenem obsegu tehtna pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je zahteva za odpravo nepravilnosti po 52. členu ZIZ posebno pravno sredstvo, ki ga lahko uveljavljajo prizadeti (stranke in drugi udeleženci v postopku) v primerih nepravilnega ravnanja pri izvedbi izvršbe, kar pravzaprav v svoji zahtevi za odpravo nepravilnosti dolžnica trdi, vendar pa je namen tega pravnega sredstva, da se ugotovljena nepravilnost odpravi, s čimer prizadeta stranka oziroma udeleženec prepreči neposredno učinkovanje nepravilnih dejanj pred nastopom pravnih posledic teh dejanj ali opustitev. Kot je nadalje pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navedeno pomeni, da je taka zahteva lahko učinkovita in doseže svoj namen le do nastopa pravnih posledic grajanega dejanja. Zato namen zahteve za odpravo nepravilnosti ni zgolj v ugotovitvi nepravilnosti, temveč je to pravno sredstvo namenjeno predvsem pravočasni odpravi nepravilnosti in da se s tem zagotovi pravilen nadaljnji tek izvršilnega postopka. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izvršiteljeve izjave, da je bil zarubljeni avtomobil prodan že dne 24. 2. 2011, kar v svojih vlogah priznava tudi dolžnica, pravilno zaključilo, da so pravne posledice dejanja, za katere dolžnica trdi, da so bila nepravilno opravljena, že nastopile, na kar utemeljeno kaže tudi dejanje upnika, ki je v obravnavani zadevi sodišču sporočil, da je njegova terjatev v celoti poplačana. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijanega sklepa kot pravilne in tudi samo zaključuje, da je zahteva stranke in drugih udeležencev v postopku za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe lahko učinkovita in doseže svoj namen le do nastopa pravnih posledic grajanega dejanja, ki pa so v obravnavanem primeru, kot je navedeno, že nastopile. Zato je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo zahteve dolžnice po odpravi nepravilnosti pri delu izvršitelja, ker je bistveni namen tega določila odprava nepravilnosti, kar pa se glede na obrazloženo v danem primeru ne more več odpraviti, medtem ko pritožba tudi ne pove, kako naj bi sodišče nepravilnost odpravilo.

5.Glede na podatke spisa, da je bila druga javna dražba premičnin dolžnice opravljena dne 24. 2. 2011, in da je dolžnica sama že dne 25. 2. 2011 sodišču prve stopnje posredovala vlogo imenovano obvestilo sodišču o nezakonitem ravnanju izvršitelja, bi moralo sodišče prve stopnje to vlogo glede na njeno vsebino presojati kot predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, zahtevati poročilo izvršitelja in takrat vlogo vsebinsko obravnavati, še posebej ob dejstvu, da v postopku premičninske izvršbe, kot je obravnavani, zakonodajalec ni določil drugih rednih pravnih sredstev, s katerimi bi se lahko odpravile nepravilnosti izvršitelja pri opravljanju izvršbe, kar sicer v svoji pritožbi pod točko III pravilno navaja dolžnica.

6.Namen izvršilnega postopka je poplačilo upnika in v obravnavanem primeru je bil ta namen tudi dosežen, saj je upnik s pisno vlogo dne 8. 12. 2011 sodišču sporočil, da je njegova terjatev v celoti poplačana. ZIZ sicer ne predvideva izdaje posebnega sklepa o ustavitvi izvršbe, ko je terjatev poplačana, vendar je odločitev sodišča, ko je v izpodbijanem sklepu izvršilni postopek ustavilo, kljub temu glede na namen izvršbe pravilna. Ob tem pa so neupoštevne pritožbene trditve, da izvršilni postopek še ni zaključen, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo odreči ugotavljanja dejanskega stanja pri opravljanju izvršilnih dejanj.

7.Res je, kot trdi pritožba, da je po tretjem odstavku 52. člena ZIZ sodišče dolžno o nepravilnostih, ki jih je storil izvršitelj pri opravljanju izvršbe, obvestiti ministra pristojnega za pravosodje in zbornico izvršiteljev, vendar k temu pritožbeno sodišče le dodaja, da je ministrstvo o tem obveščeno in se zoper v tej zadevi imenovanega izvršitelja po podatkih spisa vodi disciplinski postopek.

8.Glede na obrazloženo očitani pritožbeni razlogi niso podani, in ker pritožbeno sodišče pri pregledu zadeve tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, materialno pravo pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.