VSL sodba I Cpg 837/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 18583/2009 z dne 19. 02. 2009 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da poravna vtoževano terjatev in stroške izvršilnega postopka (1. točka izreka), ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 562,48 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred prvostopenjskim sodiščem, in sicer da med podjetjem M. d.o.o. in S. J. s.p. ni bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve ampak, da je med njima prišlo do prenosa pogodbe.

6Višje sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da:

- sta tožena stranka in družba M. d.o.o. dne 14. 04. 2000 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju in dne 08. 11. 2000 še Dodatek št. 1, katerih predmet je bil med drugim prenos dejavnosti tehničnega in fizičnega varovanja družbe M. na toženo stranko;

- sta se pogodbeni stranki v 3. členu Dodatka št. 1 za obdobje 10 let (od 01. 05. 2000 dalje) dogovorili, da bo tožena stranka kot mesečni pavšal za prenos pogodbenih razmerij družbi M. d.o.o. nakazovala 3.611 DEM (1.846,27 EUR) v tolarski protivrednosti, z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec;

- je bila med tožečo stranko in družbo M. d.o.o. dne 25. 05. 2006 sklenjena pogodba „Odstop terjatve s pogodbo - cesija“ (priloga A15, v nadaljevanju Cesijska pogodba).

Sporna med pravdnima strankama je pravzaprav le pravna narava Cesijske pogodbe.

7Iz I. člena Cesijske pogodbe izhaja, da odstopnik (M. d.o.o.) odstopa prevzemniku (tožeča stranka) svojo terjatev, ki jo ima na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo X. d.o.o. (tožena stranka) z dne 14. 04. 2000 zaradi odkupa dejavnosti. Prevzemnik ima na podlagi Cesijske pogodbe pravico izstavljati družbi X. d.o.o. mesečni račun za plačilo 1.846,27 EUR v protivrednosti v sit po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izstavitve računa od 01. 05. 2005 do 15. 06. 2010 (II. člen Cesijske pogodbe). Odstopnik se je zavezal, da bo o odstopu svoje terjatve obvestil dolžnika in mu sporočil prevzemnika kot novega upnika (III. člen Cesijske pogodbe).

8Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so določila Cesijske pogodbe jasna in razumljiva, zato za njihovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda. Uporabijo se tako, kot so zapisana (glej sodba VSRS VIII Ips 95/1997 z dne 23. 09. 1997).

Višje sodišče sledi sodišču prve stopnje, ki je na podlagi zapisanega v Cesijski pogodbi odločilo, da je bila med družbo M. d.o.o. (kot cedentom) in tožečo stranko (kot cesionarjem) sklenjena cesijska pogodba. Glede na jasna pogodbena določila se višje sodišče strinja z zavrnitvijo (z izjemo listinskih dokazov) dokaznih predlogov kot nepotrebnih, saj je bilo že na podlagi listinskih dokazov dejansko stanje mogoče pravilno in popolno ugotoviti.

9S Cesijsko pogodbo je družba M. d.o.o. na tožečo stranko prenesla svojo terjatev, ki jo je imela do tožene stranke po Pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 14. 04. 2000 in Dodatku št. 1 z dne 08. 11. 2001. Tožeča stranka je tako na podlagi Cesijske pogodbe pridobila v obdobju od 01. 05. 2005 do 15. 06. 2010 pravico toženi stranki izstavljati mesečne račune za plačilo 1.846,27 EUR. Glede na to, da tožena stranka ni niti zatrjevala še manj pa dokazala, da bi bila Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 14. 04. 2000 in Dodatek št. 1 z dne 08. 11. 2001 razdrta, spremenjena ali neveljavna, višje sodišče ugotavlja, da je obveznost tožene stranke po Pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 14. 04. 2000 in Dodatku št. 1 z dne 08. 11. 2001 v zvezi s Cesijsko pogodbo v vtoževanem obdobju obstajala.

10Pritožbene navedbe, da gre za prenos pogodbe, se iz razlogov navedenih v nadaljevanju te obrazložitve izkažejo kot neutemeljene. Zapis na izstavljenih računih tožeče stranke v rubriki vrsta blaga oz. storitve „račun za prenos pogodbenih razmerij“ je zgolj prepis določbe 3. člena Dodatka št. 1 „redni mesečni pavšal za prenos pogodbenih razmerij“. Navedba pravne podlage (manjka le navedba Cesijske pogodbe) na izdanih računih za nastanek obveznosti plačila ob dejstvu, da je bila tožena stranka o odstopu terjatve obveščena, ni bistvena. Za nastop dolžnikove (toženčeve) zaveze proti novemu upniku (tožeči stranki) je odločilno, da dolžnik ve za to, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu (M. d.o.o.) zavezan novemu upniku. Nadalje tožena stranka zatrjuje, da je tožeča stranka v dopisu z dne 29. 05. 2006 (obvestilo o spremembi upnika) izrecno navedla, da je odkupila dejavnost. To obvestilo in I. člen Cesijske pogodbe je potrebno razlagati z upoštevanjem določil Pogodbe o poslovnem sodelovanju (v zvezi z Dodatkom št. 1), s katero je družba M. d.o.o. med drugim na toženo stranko prenesla dejavnost tehničnega in fizičnega varovanja, oziroma z drugimi besedami s katero je tožena stranka od družbe M. d.o.o. to dejavnost odkupila. Ker je bil predmet Pogodbe o poslovnem sodelovanju poleg prenosa (odkupa) dejavnosti še uporaba blagovne znamke in prenos dela opreme, je povsem logično, da sta stranki Cesijske pogodbe, če je družba M. d.o.o. na tožečo stranko želela prenesti le terjatev iz naslova prenosa (odkupa) dejavnosti, to v Cesijski pogodbi tudi jasno zapisali („terjatev, ki jo ima na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo X. d.o.o. z dne 14. 04. 2000 zaradi odkupa dejavnosti“). Iz istega razloga je tak zapis tudi v obvestilu o spremembi upnika. Tudi navedba, da tožeča stranka v postopku terja pravice, sama pa obveznosti ni izpolnjevala, ni utemeljena. Družba M. d.o.o. je na tožečo stranko prenesla samo terjatev, ki jo je imela do tožene stranke na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju, obveznosti po tej pogodbi pa je bila tudi po odstopu terjatve dolžna izpolniti družba M.d.o.o.

11Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Upoštevaje še pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabo materialnega prava se tako pritožba tožene stranke izkaže kot neutemeljena. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožeče stranke (tožeča stranka je stroške priglasila na podlagi „stare“ Odvetniške tarife) in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Kot potrebne stroške bi višje sodišče skladno z ZOdvT tožeči stranki priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 350,4 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR. Upoštevajoč 20 % DDV, bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 444,48 EUR. Ker pa bi bila tožeča stranka na podlagi predloženega stroškovnika skladno s „staro“ Odvetniško tarifo upravičena do povrnitve stroškov le v višini 280,91 EUR (1) in ker višje sodišče ne sme prekoračiti postavljenega zahtevka, je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,91 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Kot potrebne stroške bi višje sodišče tožeči stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk). Ne bi pa ji priznalo nagrade iz naslova „posvet s stranko“ in „poročilo stranki“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v tretjem odstavku 13. člena OT. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (4,59 EUR), ter 20 % DDV, bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,91 EUR.