VSL sodba I Cp 3043/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik dela nepremičnin parc. št. 405 in 410/2, k.o. AA, in sicer dela teh zemljišč, ki je raven teren in se nahaja pod obstoječo poljsko potjo ter je na skici GU Rakek z dne 10. 11. 1994 označeno s točkami kot sledi: 3-2-11-12-13-14-15-16-17-19-20-21-22-23-24-25-26-30-29-31-34-32-3. Prav tako je zavrnilo dajatveni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe naročiti pri geodetskem podjetju izdelavo elaborata parcelacije zemljišč parc. št. 405 in 410/2, k.o. AA, v skladu z izdelano skico GU Rakek z dne 10. 11. 1994 in takoj nato pri Geodetski upravi RS, OGU Ljubljana, na podlagi izdelanega elaborata predlagati postopek parcelacije obeh zemljišč; v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o izvršeni parcelaciji pa je dolžna za novonastalo parcelo, opisano v točki I. izreka, izstaviti tožniku za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero dovoljuje, da se pri novoodmerjeni parceli vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke, sicer jo bo nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi zahtevo za povrnitev stroškov ter tožniku naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 673,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži v plačilo vse stroške tega postopka, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče vpogledalo v listine zapuščinskega spisa po I0, tj. v priglasitev tožnikovega lastninskega zahtevka, v zapisnik o zapuščinski obravnavi in v izdani sklep o dedovanju, vendar navedenih dokazov sploh ni ocenilo. Iz vsebine navedenih listin, bi se sodišče lahko prepričalo, da je tožnik skupaj z L. M. v zapuščinskem postopku po pokojnem I. O. priglasil svoj zahtevek za priznanje lastninske pravice na parc. št. 405, 410/1 in 410/2, k.o. AA. Iz vsebine zapisnika o zapuščinski obravnavni pa je razvidno, da je „bila dedinja, sedaj toženka, pripravljena zapustnikov solastninski delež na parc. št. 410/1 in 410/2, k.o. AA, prepisati na upnika, ker je kupnina dosegala vrednost površine obeh parcel“, ni pa bila pripravljena prepisati parc. št. 405 k.o. AA. Ta postavljeni lastninskopravni zahtevek tožnika in podano izjavo tožencev v zapuščinskem postopku bi moralo sodišče oceniti kot posamičen dokaz in nato v sklopu vseh dokazov skupaj. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom parc. št. 405 in 410/2, k. o. AA, s čimer bi se lahko prepričalo o namembnosti in načinu uživanja obeh parcel, kar bi po prepričanju tožnika doprineslo k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in tudi k materialnopravno pravilni odločitvi. Vsebine listin – potrdil z dne 23. 4. 1991 in z dne 24. 8. 1991 ter tudi izpovedi zaslišanih prič nedvomno

potrjujejo, da je med I.O. in tožnikom prišlo do sklenitve kupne pogodbe za zemljišče z domačim imenom „L“, in sicer do stare ceste. Tožnik je izpovedal, da je I.O. ponujal ta del parcele v odkup, njegovo izpovedbo pa sta potrdili tudi priči M in U.. I.O. je namreč tudi slednjemu ponujal ta del zemljišča za odkup, vendar ga on ni hotel, pač pa se je za nakup odločil M, tožnik pa je pristopil kasneje. Iz povzetih dokazov izhaja, da je I9 prodal parcelo z domačim imenom „L“, in da je bil tožnik kupec ter da je bila kupnina poravnana v celoti. Izpodbijana sodba nima razlogov o trditvah tožnika, da je sporno nepremičnino pridobil s priposestvovanjem. V nadaljevanju pojasnjuje, da je nepremičnino kupil in prevzel v posest, pri kateri ga nihče nikdar ni motil. Užival jo je vse do leta 1991 dalje v prepričanju, da je njegova. Tožnik je bil v dobri veri, da je prepis zemljišča urejen, ko mu je I. O. prinesel listine iz geodetske uprave v zvezi s parcelacijo zemljišča. Med temi listinami je tudi mapna kopija, kjer je zarisano novo stanje po parcelaciji. Tožnik tako do leta 2006 dejansko ni vedel, da prepis zemljišča ni urejen, in je zato takoj postavil ustrezen zahtevek v zapuščinskem postopku po pokojnem I.O.. Tožnik ni prava vešča stranka in glede postopkov urejanja prepisa zemljišča ni imel ustreznega strokovnega znanja. To nenazadnje dokazuje tudi njegov zahtevek v zapuščinskem postopku, v katerem je tožnik zatrjeval lastninsko pravico na celi parc. št. 405 k.o. AA in celo pri parc. št. 410/1 iste k.o., čeprav dejansko vseskozi zatrjuje lastninsko pravico le na delu parc. št. 405 in delu parc. št. 410/2, do stare poti, medtem ko parc. št. 410/1 nikoli ni bila predmet nakupa. Da je potrebno pri presojanju dobrovernosti posesti izhajati iz določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)(1), če je priposestvovalna doba pričela teči pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ)(2), pa se je izreklo sodišče druge stopnje v sodbi I Cp 1940/2009 z dne 28. 10. 2009. Priglaša stroške s pritožbo.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi trditev o priposestvovanju dela nepremičnine iz dveh razlogov: zaradi ugotovitve o neobličnosti zavezovalnega pravnega posla, s katerim naj bi bil po tožnikovih trditvah pridobljen del nepremičnine, ter zaradi ugotovitve, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil predmet zatrjevane prodajne pogodbe ravno del nepremičnine, katerega priposestvovanje zatrjuje v predmetni pravdi. Iz navedenih razlogov je smiselno zaključilo, da je bil pravni posel, na podlagi katerega tožnik zatrjuje pridobitev dela nepremičnine v posest, ničen, tožnik pa že iz razloga pomanjkanja predpisane obličnosti na podlagi takšnega pravnega posla ni mogel biti v dobri veri, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine.

Glede na povzete razloge izpodbijane sodbe velja pojasniti, da pomanjkanje obličnosti pravnega posla, s katerim se je prenašala lastninska pravica na nepremičnini v času veljavnosti Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN)(3), samodejno ne izključuje dobre vere kupca. V sodni praksi se je namreč ustalilo stališče, da mora biti izhodišče za presojo, ali naj velja tudi

pogodba, ki ji manjka obličnost, če je bila v celoti ali pretežno izpolnjena, v pravu trdno zasidrano načelo realizacije pogodbe, uveljavljeno v slovenski sodni praksi že v času veljave Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; glej 73. člen)(4). Četudi ZPN izrecno določa, da je sankcija za sklenitev posla brez ustrezne oblike njegova ničnost, in čeprav iz vsebine navedenega zakona (ki je med drugim določal lastninski maksimum, kontrolo javnega pravobranilca in zemljiške knjige) sicer jasno izhaja, da je bil namen zakonsko obvezne obličnosti med drugim varstvo družbenih interesov, zaradi česar je bil neobličen posel, katerega predmet je bil prenos lastninske pravice na nepremičnini, ničen tudi v skladu s splošno določbo 73. člena ZOR(5), je namreč sodna praksa sprejela stališče, da "spričo načel vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic ter v obligacijskem pravu sicer nezapisanega, vendar tako v našem kot v pravu številnih drugih držav prisotnega načela upoštevanja in izpolnjevanja pogodb in le izjemno njihovega razveljavljanja, ni mogoče odreči konvalidacije neoblične pogodbe samo zaradi varstva družbenih interesov, kateremu je namenjena predpisana obličnost, ampak le ob nadaljnjem pogoju, da so ti družbeni interesi tudi prizadeti" (tako izrecno v sodbi VS RS II Ips 406/1996 z dne 13. 11. 1997).

Ker je presoja navedenega odvisna od trditvene podlage in dokazne ponudbe pravdnih strank, bi morala torej toženka, ki se brani s sklicevanjem na neobličnost pogodbe, podati trditve in ponuditi dokaze o tem, kateri konkretni družbeni interesi so bili kršeni in kakšne so bile posledice takšne kršitve oziroma da so bile posledice takšne kršitve nepopravljive. Navedenega pa toženka v obravnavani zadevi ni storila. Pojasnjeno stališče je v sodni praksi ostalo nespremenjeno vse od leta 1997, sodišče druge stopnje pa tudi v obravnavanem primeru ne najde tehtnih razlogov, ki bi narekovali odstop od njega.

Pojasnjeno zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pa v konkretnem primeru vendarle ne narekuje razveljavitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev zahtevka utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da tožnik v postopku ni uspel dokazati svojih trditev, da je z zatrjevanim pravnim poslom kupil ravno del nepremičnin, katerih priposestvovanje zatrjuje v konkretni pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi ustreznega ugovarjanja toženke o nedoločenosti predmeta prodaje v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik sicer res izvedel določena plačila za zemljišča „L“ in parc. št. 410/2, vendar na podlagi potrdil o takšnih plačilih in izpovedb zaslišanih prič ter tožnika ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja, da predstavljajo navedena zemljišča v naravi ravno del nepremičnin parc. št. 405 in 410/2, za katere tožnik trdi, da so bile predmet sklenjene (neoblične) pogodbe med njim in M. kot kupcem ter zapustnikom O. kot prodajalcem.

Dokazno oceno sodišča, kakor je vsebovana v obrazložitvi na strani 5 in 7 izpodbijane sodbe, tožeča stranka v pritožbi sicer izpodbija, vendar s sklicevanjem na vsebino potrdil, ki, kot že pojasnjeno, same po sebi ne potrjujejo tožnikovih trditev o predmetu prodaje. Glede v pritožbi zatrjevane vsebine izpovedb prič S.U., V.M. in tožnika, ki naj bi govorile o parceli „L“ kot

predmetu prodaje med M., tožnikom in pokojnim O., pa je sodišče druge stopnje z vpogledom v zapisnike zaslišanj navedenih prič in tožnika ugotovilo, da takšne pritožbene trditve ne držijo. Nobena od navedenih prič, niti tožnik, namreč pri izpovedovanju ni uporabila izraza „l“. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovemu sklicevanju na svojo pravno neukost, ki naj bi povzročila njegovo zmoto pri navajanju kupljenih nepremičnin v zapuščinskem postopku, kjer je na podlagi istih dejanskih okoliščin (tj. istega zavezovalnega pravnega posla) zatrjeval lastninsko pravico na treh parcelah, tj. 410/2, 410/1 in 405, medtem ko v tej pravdi zatrjuje nakup zgolj dveh izmed navedenih parcel, tj. 410/2 in 405/2, in še to zgolj njihovih delov. Iz samih potrdil, ki jih je v dokaz sklenitve kupne pogodbe za vtoževani del nepremičnin predložil tožnik, namreč izhaja, da so tožnik, M. in pokojni O. pri sklepanju dogovora za označitev njegovega predmeta uporabljali ravno parcelne številke nepremičnin ter izraz L., ki pa ga tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nikdar ni navajal v okviru svojih trditev, niti ni tega izraza uporabljal ob zaslišanju.

Upoštevajoč torej, da sodišče prve stopnje ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti predmeta zatrjevane pogodbe oziroma ni moglo ugotoviti, da je bil ustrezen zavezovalni pravni posel sklenjen ravno za vtoževani del nepremičnin, tudi ni moglo sklepati o kakršni koli realizaciji pravnega posla. Že zaradi nedokazanosti ustrezne pravnoposlovne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini (zgolj ugotovitev takšnega dejstva namreč utemeljuje dobro vero v času pridobitve, dokazno breme za takšno dejstvo pa je na tožeči stranki)(6), je posledično ztožnikov zahtevek neutemeljen in presoja ostalih pogojev za priposestvovanje nepremičnine ni potrebna.

Iz navedenega razloga sodišče prve stopnje tudi pravilno ni izvedlo dokaza z ogledom delov nepremičnin, katerih priposestvovanje zatrjuje tožnik. Zaradi ugotovitve o nedokazanosti zatrjevanega predmeta prodaje namreč opredeljevanje do dejstva, ki je bila tema takšnega dokaznega predloga (tj. do namembnosti in načina uživanja spornih delov nepremičnin v sedanjosti) ni bilo več potrebno. Njegova izvedba in ocena pa tudi nista bili potrebni v okviru dokazovanja obstoja zavezovalnega pravnega posla, katerega predmet prodaje naj bi bila prav vtoževana dela nepremičnin. Način njihove uporabe v sedanjem času namreč tudi po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja dejstva, na podlagi katerega bi lahko sodišče v povezavi z drugimi ugotovljenimi indičnimi dejstvi po pravilih logičnega mišljenja ter po življenjskih izkušnjah popolnejše in celovitejše ugotovilo pravno odločilno dejstvo predmeta zatrjevane pogodbe.

Prav tako sodišče ni kršilo pravil postopka (niti ni nepopolno ali zmotno ugotovilo dejanskega stanja) zato, ker v svojo dokazno oceno ni vključilo dela zapisnika zapuščinske obravnave, iz katerega izhaja, da je bila toženka pripravljena tožniku na račun plačil, ki jih je opravil zapustniku, prepustiti solastninski delež na parc. št. 410/1 in 410/2, k.o. AA, ker naj bi kupnina dosegala vrednost površine obeh parcel. Takšno dejstvo – tj. toženkina izjava v zapuščinskem postopku o pripravljenosti, da tožniku prepusti lastninsko pravico na določenih nepremičninah, ki v naravi ne predstavljajo tistega zemljišča, za katerega tožnik zatrjuje sklenitev kupoprodajne pogodbe z zapustnikom –

namreč ne predstavlja pravno pomembnega dejstva za odločitev o vtoževanem zahtevku. Katero dokazno pomembno dejstvo bo sodišče prve stopnje vključilo v svojo dokazno oceno, pa je predmet proste presoje sodišča, ki je v mejah zahteve iz 8. člena ZPP podvržena zgolj kontroli življenjskosti dokaznih zaključkov sodišča z vidika njihove splošnosti in razumnosti. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje z navedenim dokazom seznanilo (kar je razvidno iz dokaznega sklepa v izpodbijani sodbi), dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je v tem delu skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, pri čemer ji tudi ni moč očitati nerazumnosti ali pomanjkanja splošnosti, sodišče druge stopnje nima razloga za dvom o njeno pravilnosti.

Pritožbeni očitek, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do zatrjevanega in z zapisnikom zapuščinske obravnave dokazovanega dejstva, da je tožnik v zapuščinskem postopku skupaj s pričo M. prijavil zahtevek za izročitev določenih nepremičnin zapustnika, ker naj bi bil njihov solastnik, pa je protispisen, saj je nasprotno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 5. Res pa je, da se je na takšno dejstvo sklicevala tudi toženka, pri čemer je na njegovi podlagi izvajala ravno nasproten zaključek od tožeče stranke, namreč da predmet pogodbe očitno ni bil določen oziroma da ni mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti, ali vtoževani del nepremičnin predstavlja ravno tistega, za katerega naj bi tožnik s pokojnim O. sklenil kupoprodajno pogodbo. Takšno sklepanje je logično in razumno, zato mu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker preostale pritožbene navedbe, s katerimi tožnik opozarja na nemoteno posest vtoževanega dela nepremičnin v času, ki je potreben za priposestvovanje, niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 361. člena ZPP).

Glede na to, da sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je torej pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v postopku s pritožbo ni uspela, mora stroške, ki so ji pri tem nastali, kriti sama.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)

Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl..

(2)

Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(3)

Ur. l. SRS, št. 19/1976 in nasl..

(4) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(5) V skladu s 73. členom ZOR

je posel, ki ni bil sklenjen v predpisani obliki, ničen, če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

(6) Primerjaj J. Zobec, Priposestvovanje in zemljiška knjiga, GV, št. 39/2001, in A. F. Salomons,

The Purpose and Coherence of the rules on Good Faith Acquisition and Acquisitive Prescription in the European Draft Common Frame of Reference. A tale

of two gatekeepers, Centre for the Study of European Contract Law, Working Paper Series

No. 2011/01, besedilo objavljeno na spletni strani: http://papers.ssrn.com.