VSL sodba I Cp 3237/2011

Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v njeno korist, in sicer pri njegovi ½ nepremičnine, parc. št. 47/16 in 48/8, k.o. x, pri čemer mu je tožnica dolžna plačati 24.000,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 731,95 EUR (III. točka izreka sodbe). V I. točki izreka, ki je pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe v delu, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev darilne pogodbe, ki jo je kot darovalka dne 15.3.1978 sklenila s tožencem, ustavilo pravdni postopek (v tem delu).

2.Tožeča stranka se proti sodbi (II. in III. točka izreka) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je toženčev prispevek k dokončanju hiše tako velik, da hiša predstavlja skupno premoženje, šele pri njegovi delitvi, pa naj bi tožnica imela pravico uveljavljati vrnitev darila in vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno, saj bi pri presojanju deležev na skupnem premoženju sodišče utegnilo šteti, da je toženec v skupno premoženje vložil ½ nepremičnine, ki mu jo je podarila tožnica, pri čemer je podlaga darilne pogodbe odpadla. Če bi šele pri delitvi skupnega premoženja uveljavljala svoj večji prispevek iz posebnega premoženja (vrednost darila), bi lahko glede na zakonska določila, ki veljajo za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju, to pravico celo izgubila. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče je zgolj na podlagi ohlapnega zaslišanja pravdnih strank ter vpogleda v obsežno listinsko dokumentacijo ugotovilo, da naj bi obe pravdni stranki v nepremičnino vlagali svoje prihranke in delo, pri čemer sta brez ustreznih dovoljenj k objektu zgradili še prizidek in postavili vrtno ograjo, s čimer naj bi nastala nova stvar. Ker sodišče ni postavilo izvedenca gradbene stroke, ni moglo ugotoviti, katera dela naj bi se resnično izvedla v času njune življenjske skupnosti (in katera prej), za kakšen prizidek gre in kaj ta prizidek predstavlja napram celotnemu objektu. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bi lahko sodišče z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovilo, ali gre dejansko za takšno povečanje objekta, da je smiselno govoriti o novi stvari ali le o vlaganjih. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 110/2005, na katero se opira sodišče prve stopnje obravnava drugačno pravno situacijo, saj je predmet tožbe razveljavitev darilne pogodbe in ne gre za darilo med zakoncema. Stavba, ki je predmet tega postopka je bila ob daritvi zgrajena do III. gradbene faze in se zaradi nadaljnjih vlaganj ni spremenila njena osnovna konstrukcija in tudi ne bistveno povečala njena vrednost, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o novi stvari. Glede na nizko vrednost ograje in prizidka, ni mogoče govoriti o povečanju vrednosti predmeta darila. Prizidek in ograja ne predstavljata tako velik doprinos k celi stvari, da bi bilo mogoče govoriti o pomešanju dveh lastninskih mas, pri čemer ta pravila veljajo samo za premičnine, ne pa tudi za nepremičnine, zato prvega odstavka 23. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Toženec v dokaz dejstva, da je tudi sam vlagal v hišo, ne predloži nobenega dokaza, v tej smeri sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov. Nepravilno je sodišče upoštevalo tudi dokazane trditve tožnice, da je že pred zakonom kupila parcelo. Pravdni stranki pred poroko nista živeli v življenjski in ekonomski skupnosti. Četudi sta pred poroko imeli razmerje, to še ne pomeni, da sta živela v življenjski skupnosti. Tudi v času trajanja zakonske zveze je bil toženčev prispevek k dokončanju hiše manjši, saj je slednji svoj dohodek porabil zase in za svoje hobije. Vse kar je bilo kasneje dodelano, ne predstavlja njunega skupnega premoženja, na katerem bi bila deleža pravdnih strank enaka, ampak je tožničin delež najmanj 75 %, napram celoti pa toženčev prispevek ni večji od 10%. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve o stroških postopka le-teh ni specificiralo, s čimer je onemogočilo preizkus sodbe v tem delu, poleg tega bi sodišče na podlagi 164. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločitev o stroških lahko pridržalo za končno sodbo, kar bi nedvomno omogočalo preglednejši vpogled v sodno odločitev. Bolj smotrno bi tudi bilo izvesti vse dokaze in nato z eno sodbo odločiti tako o primarnem, kot podrednem zahtevku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.S primarnim zahtevkom, o katerem je sodišče odločalo v izpodbijani delni sodbi, tožnica zahteva vračilo ½ nepremičnine, ki jo je podarila tožencu v času trajanja zakonske zveze z njim, in sicer na podlagi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je umeščen v poglavje, ki ureja razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze. Drugi odstavek navedenega člena ureja vračilo daril, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca in so bila dana pred ali med sklenitvijo zakonske zveze.

5.Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi in so ključna tudi za odločitev o pritožbi, so sledeča:

- sporna nepremičnina je bila ob sklenitvi darilne pogodbe zgrajena do tretje gradbene faze,

- v času trajanja zakonske zveze sta pravdni stranki nepremičnino zgradili do konca, k njej prizidali še prizidek in okoli postavili ograjo.

6.Sodišče prve stopnje je ob takšnih izhodiščih pravilno ugotovilo, da je bila z dokončanjem nepremičnine v času trajanja zakonske zveze izdelana nova stvar. Kot je že sama tožnica navajala, je bila nepremičnina ob sklepanju darilne pogodbe zgrajena do tretje zaključene gradbene faze, pri tem pa je tudi sama ocenila (tako izhaja iz tožbenih navedb), da vrednost hiše, zgrajene do te faze, predstavlja zgolj 33% vrednosti dokončane hiše. Neodvisno torej od vrednosti in pomena prizidka in ograje, katerih upoštevanje je za pritožnico sporno, je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za novo stvar, pravilen. Z vlaganji, opravljenimi v času trajanja zakonske zveze, sta pravdni stranki izdelali bivalne prostore v hiši, ki je ob daritvi imela izdelane le stene in, kot navaja tožnica, vgrajena okna ter vrata v pritličju in v grobem izdelane tlake. Tudi sodna praksa presoja nastanek nove stvari širše, kot to skuša prikazati pritožnica, ko se sklicuje na nespremenjeno osnovno konstrukcijo hiše. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 242/2007 zavzelo stališče, da je za izgradnjo stanovanja, ki je bilo ob daritvi zgrajeno do tretje gradbene faze, potrebna tako obsežna gradnja oziroma investicija za njegovo dokončanje, da je z dokončanjem le-tega nastala nova stvar. Z navedbo, da se zaradi nadaljnjih vlaganj ni bistveno povečala vrednost hiše, pritožnica prihaja v nasprotje z lastnimi navedbami v tožbi, kjer oceni vrednost vlaganj v času obstoja zakonske zveze na 67% vrednosti celotne hiše, kar vsekakor ne predstavlja zanemarljivega prispevka k povečanju vrednosti nepremičnine. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je predvsem z dokončanjem hiše, pa tudi z izgradnjo prizidka in ograje nastala nova stvar, so tako neutemeljene. Kot že povedano, pa za presojo, ali je nastala nova stvar ali ne, že zaradi obsežnosti vlaganj, ki so bila potrebna za dokončanje hiše, izdelan prizidek in ograja niti nista odločilnega pomena.

7.Zahtevek, kakršnega je postavila tožnica, se nanaša na vračilo nepremičnine v naravi. Kadar gre za tako obsežna vlaganja v še neizdelano nepremičnino kot v obravnavanem primeru, o obstoju stvari, ki je bila predmet daritve ni več mogoče govoriti in zato vračilo darila v naravi ni mogoče. Če z vlaganji v podarjeno nepremičnino nastane nova stvar, zahtevek za vračilo darila v naravi v skladu z enotno sodno prakso ni utemeljen. (1) Vrednost podarjene nepremičnine lahko razvezani zakonec uveljavlja v okviru zahtevka za delitev skupnega premoženja, kjer lahko zahteva vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja k ustvarjenemu skupnemu premoženju. Pri tem se v njegov prispevek iz posebnega premoženja šteje tudi darilo, ki ga je dal drugemu zakoncu v času trajanja zakonske zveze (in za katerega je dana podlaga za vračilo v skladu s 84. členom ZZZDR). (2) Povsem odveč so tako pomisleki pritožnice, da bo pri obravnavanju podrednega zahtevka in zahtevka po nasprotni tožbi za delitev skupnega premoženja, darilo, ki ga je dala tožencu, sodišče štelo kot toženčevo posebno premoženje (če se bo seveda izkazalo, da je šlo za darilo).

8.Vprašanje obsega toženčevega prispevka h gradnji po sklenjeni darilni pogodbi za odločitev o zahtevku na vračilo daril po 84. členu ZZZDR ni bistveno. Da je toženec po sklenitvi zakonske zveze vlagal v sporno nepremičnino, tožnica niti ne zanika, sklicuje se zgolj na njegov manjši prispevek. Takoj, ko zaradi vlaganj, ki jih zakonca opravita v času trajanja njune zakonske zveze, nastane nova stvar, le-ta v celoti preide v njuno skupno premoženje, pri čemer je podlaga za takšen pravni režim drugi odstavek 51. člena ZZZDR. Obseg prispevkov posameznega zakonca z delom ali z njegovim posebnim premoženjem je odločilen šele pri določanju deležev razvezanih zakoncev na skupnem premoženju.

9.V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil, katera dela so bila opravljena v času njune življenjske skupnosti in katera prej, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi to za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni bistveno. Tožnica je trdila, da je bila hiša ob sklenitvi darilne pogodbe zgrajena do tretje gradbene faze, in iz te trditve je sodišče prve stopnje (prav tako tudi pritožbeno) izhajalo. Ali je tožnica sama zgradila nepremičnino do tretje gradbene faze ali ne in katera dela so bila kdaj opravljena, bo za sodišče pomembno pri presoji nadaljnjih zahtevkov.

10.Podlago za odločitev o stroških postopka v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom ima sodišče v 164. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bila odločitev o stroških s končno odločbo v obravnavanem primeru bolj pregledna, zato pritožbeno sodišče zavrača njen očitek, da sodišče prve stopnje o stroških postopka v delni sodbi ne bi smelo odločati. Prav tako pa so neutemeljene navedbe, da odločitve sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na priložene stroškovnike, iz katerih je jasno razvidno, kateri stroški so bili toženi stranki priznani.

11.Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato tudi njena zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka ni utemeljena (odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -(1) Prim. sodbo II Ips 110/2005, sodbo II Ips 242/2007, sodba II Cp 3730/2010

(2) Prim. sodba II Ips 688/1996, sodba II Ips 15/1997, sklep I Cp 11/2001