UPRS sodba I U 978/2011

Tožbi se ugodi, določba Ministrstva za promet št. 3716-3/2011/82-0082370 z dne 4. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za promet zavrnilo tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za izvajanje usposabljanja za pridobitev temeljne kvalifikacije voznik/voznica v cestnem prometu in izvajanje rednih usposabljanj voznikov v cestnem prometu na področjih iz priloge 1 Pravilnika o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik). V obrazložitvi navaja, da tožnik ne izpolnjuje kriterija zahtevanih delovnih izkušenj na področju, za katerega je podal vlogo za izvajanje usposabljanj voznikov.

Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, v kateri zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, ker naj se odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne bi dalo preizkusiti. Navaja, da je predložil več dokazil o svojih izkušnjah v cestnem transportu in o ustrezni izobrazbi, vendar se toženka do teh dokazil ni opredelila. Zato naj bi bilo tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Meni tudi, da je pri vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena, saj je bila ena izmed pripravljavcev Pravilnika in je tudi ena izmed predavateljev, ki jim Ministrstvo za promet podeljuje soglasja. Ker naj bi bila ta oseba konkurent tožniku, naj bi šlo za konflikt interesov.

Tožnik toženki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, ker je odločbo izdala na podlagi 41. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2), ki se nanaša na izdajanje pooblastil pooblaščenim centrom za izvajanje usposabljanj. Trdi, da za izdajanje soglasij kandidatom za predavatelje ni zakonske podlage. Glede na 43. člen ZPCP-2 naj niti 5. člen Pravilnika, ki je podzakonski predpis, ne bi bil ustrezna podlaga, ker zakon izdaje takšnih soglasij ne predvideva. Če bi bil 5. člen Pravilnika ustrezna zakonska podlaga, pa tožnik meni, da ga je toženka napačno uporabila glede na dejstva in predložena dokazila. Po tožnikovem mnenju pogoji za predavatelje ne smejo biti strožji od pogojev, ki jih 37.a člen ZPCP-2 določa za člane komisije, pred katero se opravlja preizkus znanja iz 37. člena tega zakona.

Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi samo ugotovi dejansko stanje, odpravi izpodbijano odločbo in tožniku da soglasje, podrejeno pa, daj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V obeh primerih uveljavlja povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja pravno podlago svoje odločitve in pojasnjuje, da iz datuma tožnikove diplome izhaja, da ni imel zahtevanih pet let delovnih izkušenj z vsaj visoko izobrazbo in da se zato v preostala dokazila ni spuščala.

Tožnik se s takim pojasnilom ne strinja in v vlogi z dne 26. 9. 2011 navaja, da 5. člen Pravilnika ne zahteva pet let delovnih izkušenj z visoko izobrazbo.

Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka

Odločba mora biti obrazložena (razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev), kot je to predpisano v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V skladu z navedeno določbo mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru. Navajanje dejstev in predlaganje dokazov v upravnem sporu ni dopustno, če so stranke to možnost imele v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). To velja tudi za toženko, kot stranko upravnega spora. Zato sodišče pojasnil o izpolnjevanju pogojev, ki jih je toženka dala v odgovoru na tožbo, ne more upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe.

V obravnavanem primeru iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj je organ ocenil, da tožnik ne izpolnjuje kriterija zahtevanih delovnih izkušenj na področju, za katerega je podal vlogo za izvajanje usposabljanja voznikov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja le, na katera področja usposabljanj voznikov se nanaša vsebina tožnikove zahteve, in ugotovitev, da tožnik za ta področja ne izpolnjuje kriterija zahtevanih delovnih izkušenj. Te ugotovitve pa z ničimer ne pojasni. To pomeni, da obrazložitev ne vsebuje elementov, kot jih določa 214. člen ZUP, zaradi česar sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar po drugem odstavku 237. člena ZUP v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Odločilo je brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni moglo slediti tožnikovemu primarnemu predlogu in s sodbo odločilo o stvari (spor polne jurisdikcije), ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1.

Glede na to, da je sodišče zadevo vrnilo v ponoven postopek, je treba tožnikove tožbene navedbe o izločitvenih razlogih šteti kot zahtevo za izločitev uradne osebe in o tej zahtevi odločiti po določbah 35. do 41. člena ZUP. Če bo organ tudi v ponovljenem postopku odločal na podlagi 41. člena ZPCP-2, pa bo moral opredeliti tudi, za katerega izmed postopkov po tem členu gre, saj na podlagi 41. člena ZPCP-2 minister izda odločbo centru za usposabljanje, če ta med drugim izkaže, da ima ustrezne inštruktorje s potrebnimi kvalifikacijami (drugi odstavek 41. člena), izvaja nadzor nad izpolnjevanjem pogojev (tretji odstavek 41. člena) in odvzame pooblastila pooblaščenemu centru za usposabljanje (četrti odstavek 41. člena).

Glede na navedbe toženke v odgovoru na tožbo, iz katerih je razvidno, kako toženka razlaga pogoje iz 5. člena Pravilnika, sodišče pojasnjuje še, da navedena določba sama po sebi ne določa pogoja petih let delovnih izkušenj z visoko strokovno izobrazbo, temveč sta pogoja navedena ločeno, tj. visoka strokovna izobrazba in pet let delovnih izkušenj na področju vsebin usposabljanja.

K II. točki izreka

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu s 5. členom Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z Zakonom o pravdnem postopku in s podzakonskimi predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).