UPRS sodba III U 520/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.

Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom je z izpodbijano odločbo navedeno v uvodu te sodbe pod točko 1 izreka odločila, da je A.A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu – mezoteliom plevre, v znesku 43.568,32 EUR, pri čemer Republika Slovenija na podlagi doseženega sporazuma izplača znesek v višini 26.140,99 EUR (2. točka izreka), delodajalec – tožeča stranka pa znesek v višini 17.427,33 EUR (3. točka izreka).

V obrazložitvi najprej navaja, da je upravičenec na podlagi 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 28/06, 139/06, 51/09 – ZOPDA) vložil vlogo za priznanje pravice do odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu s priloženim Mnenjem o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu št. 2540/1 z dne 16.9.2010 (v nadaljevanju: Mnenje) Interdisciplinarne skupine strokovnjakov (ISS), iz katerega je razvidno, da je bila upravičencu verificirana poklicna bolezen mezoteliom plevre levo in zmanjšanje življenjskih funkcij težje stopnje. Iz Mnenja je razvidno tudi, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu pri delodajalcu. Nadalje se Komisija sklicuje na določbe ZOPDA, kjer so v 1. odstavku 5. člena določeni pogoji za izplačilo odškodnine. Ker je Komisija ugotovila, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu iz 1. in 2. alinee 5. člena ZOPDA, je sprejela sklep, da se upravičencu izplača odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu v višini 43.568,32 EUR. Pojasni še, da je bil upravičenec zaposlen pri delodajalcu, ki je na delovnem mestu, kjer je bil upravičenec izpostavljen azbestu, predeloval, skladiščil, vgrajeval, uporabljal ali odstranjeval azbest/azbestne izdelke oziroma je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, ki je na podlagi pravnega posla opravljal delo pri delodajalcih (tovarna B.), kjer je bil delavec izpostavljen azbestu pri delu. V skladu z ZOPDA je izdaja mnenja, v katerem je verificirana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu in ugotovljen delodajalec, pri katerem je bil upravičenec izpostavljen azbestu, zadosten dokaz, da je upravičenec upravičen do odškodnine. Nastanek poklicne bolezni pri delodajalcu pa je podkrepljen tudi z izjavami prič. Višina odškodnine je določena v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti in merilih za določitev višine odškodnine (Uradni list RS, št. 61/07, 92/08 v nadaljevanju: Pravilnik), delež odškodnine (60%, ki ga krije RS in 40%, ki ga krije delodajalec), pa je določen, na podlagi 2. in 3. odstavka 10. člena ZOPDA.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper 3. točko izreka izpodbijane odločbe, to je v delu, ki se nanaša na njeno obveznost plačila odškodnine, in sicer iz vseh razlogov po določbi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). Ker ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. To utemeljuje z navedbami, da ji kljub priglasitvi udeležbe in odklanjanju odškodninske odgovornosti, niso bile vročene listine, ki naj bi dokazovale, da je odškodninsko odgovorna kot delodajalec, pri katerem je bil zaposlen upravičenec, niti ni bila seznanjena z izjavama dveh prič, ki naj bi potrdile, da je upravičenec sedem let neprestano prevažal azbestnocementne izdelke iz tovarne B. Očitek o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja utemeljuje s tem, da v postopku ni bil izveden noben dokaz o tem, da je upravičenec, v času ko je bil zaposlen pri tožeči stranki, opravljal delo pri družbi B. na podlagi pravnega posla, kar naj bi imelo za posledico izpostavljenost azbestu. Izjavi dveh prič pa tega ne moreta dokazovati. Nenazadnje obstaja verjetnost, da je upravičenec prevažal cement in to s tovornjakom silosom, pri čemer ni stika z azbestom. Tožeča stranka tudi sicer ni odgovarjala za nakladanje niti za vsebino naloženega materiala, kar je bilo v izključni pristojnosti naročnika, družbe B. Upravičenec je bil tudi zaposlen pri več delodajalcih oziroma bil samozaposlen, kar je razvidno iz evidenčnega lista, in pri vsakem od teh delodajalcev bi lahko prišel v stik z azbestom, končno pa tudi sam navaja, da je za družbo C. prevažal azbestnocementne izdelke po vsej Jugoslaviji. V zvezi z navedenim predlaga zaslišanje zaposlenih pri družbi B., zaslišanje direktorja tožeče stranke, ter priče, ki je zaposlena kot disponent, in kateri je poznano, kakšne prevoze je upravičenec opravljal v času zaposlitve pri tožeči stranki. Predlaga pa tudi vpogled v delovno knjižico upravičenca, glede vseh njegovih zaposlitev. Iz vsega navedenega jasno izhaja namreč, da je lahko zbolel tudi pri delodajalcu C. oziroma na druge načine, kot na primer pri popravilu zavor v času samozaposlitve. V posledici tako nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa je bil nepravilno uporabljen tudi materialni predpis, in sicer konkretno 2. odstavek 2. člena ZODPA. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov na glavni obravnavi izpodbijano odločbo v 3. točki izreka odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, in poudarja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in sicer v skladu z ZOPDA in Pravilnikom. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb postopka zaradi nemožnosti sodelovanja v postopku poudarja, da je bilo tožeči stranki posredovano mnenje ISS, del katerega so bile tudi listine o izjavah dveh prič in drugimi dejstvi, ki se ugotavljajo v postopku izdaje mnenja. Z njimi je bila seznanjena in jim ni nasprotovala, saj izdanega mnenja ni izpodbijala. Meni, da ji ni dovoljeno spreminjati ugotovitev ISS kot so diagnoza poklicne bolezni, ocene zmanjšanja življenjskih funkcij in ugotovitev odgovornega delodajalca. Tožeča stranka pa velja za odgovornega delodajalca tudi v skladu z načeli varnosti in zdravja pri delu na podlagi Zakona o varnosti in zdravju (ZVZD). Tožeča stranka tudi ne ponuja nobenega dokaza, ki bi nasprotoval ugotovitvi, da so bili delavci izpostavljeni azbestu pri delu v tovarni B. Bistveno je namreč, da je tožeča stranka s svojimi delavci na podlagi pravnega posla opravljala dela v tovarni B., kot navajajo priče v svojih izjavah. Manj pomembno pa je kako se je material nalagal, saj nobena rešitev glede načina nakladanja najbrž ne nudi dovolj zaščite. Na podlagi 5. člena ZVZD pa velja načelo, da je delodajalec odgovoren za varnost in zdravje pri delu svojih delavcev, tudi če ti opravljajo dela na območju drugega delodajalca. Iz mnenja ISS je razvidno tudi, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu pri tožeči stranki in pri podjetju C., ki pa ne obstaja več. Dokler pa obstaja še kateri izmed delodajalcev oziroma njegovih pravnih naslednikov, tožena stranka ne sme na podlagi 5. člena Uredbe o merilih za znižanje deleža odškodnine, ki jo delodajalci izplačujejo zaradi posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 25/10 – Uredba) plačati še delodajalčevega deleža. ISS je bila na podlagi fotokopije delovne knjige seznanjena s tem, da je bil upravičenec tudi samozaposlen, a je presodila, da se upravičenec ni ukvarjal s tako dejavnostjo, da bi lahko bil izpostavljen azbestu, leta 1996 pa je bila uporaba le-tega že prepovedana, popravil na zavorah pa verjetno ni opravljal sam. Takšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno že pri ISS v postopku verifikacije bolezni, tožena stranka pa je na to mnenje vezana. Z dokazi iz 4. člena Pravilnika je bilo dokazano, da je tožeča stranka na podlagi pravnega posla s svojimi delavci opravljala delo na območju tovarne B., zato tožena stranka meni, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, vsak delodajalec pa je odgovoren za svoje delavce, tudi če jih pošlje na delo v območje, ki ni neposredno pod njegovim nadzorom. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 22.2.2011 tožeča stranka vztraja pri dosedanjih tožbenih razlogih, in dodaja, da obstaja verjetnost, da je bil upravičenec izpostavljen azbestu v času, ko se je nahajal v družbi B., zato bi bila navedena družba edina odgovorna za morebitno škodo na njegovem zdravju. V ta namen sodišču predlaga, da v postopek pritegne tudi družbo B.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s 3. alinejo 1. odstavka 5. člena ZOPDA je eden izmed pogojev za izplačilo odškodnine oziroma za sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine tudi, da je bilo v postopku pred medresorsko komisijo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu. To pomeni, da odločba, v kateri se ugotovi upravičenost do odškodnine v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08, 8/10 – ZUP) in ZOPDA, predstavlja podlago za sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine. Po ZOPDA so do pravic po tem zakonu upravičene osebe, ki so ali so bile zaposlene pri delodajalcih, ki so predelovali, skladiščili, vgrajevali, uporabljali ali odstranjevali azbest oziroma azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so ali so bile izpostavljene azbestu (1. odstavek 2. člena), ter tudi osebe, zaposlene pri drugih delodajalcih, ki so na podlagi pravnega posla opravljale delo pri delodajalcih iz prejšnjega odstavka ter so bile izpostavljene azbestu pri delu (2. odstavek 2. člena).

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na ugotovitve, ki izhajajo iz Mnenja ISS, v katerem je verificirana bolezen, njene posledice oziroma stopnja zmanjšanja življenjskih funkcij in odgovoren delodajalec, oziroma kakor to določa Pravilnik, delo in izpostavljenost azbestu in vzročna zveza med izpostavljenostjo azbestu ter boleznijo.

V obravnavanem primeru je verificirana bolezen upravičenca (mezoteliom plevre), ki je posledica izpostavljenosti azbestu, za stranke nesporna, ostaja pa sporno vprašanje, ali je do te izpostavljenosti prišlo v času, ko je bil upravičenec zaposlen pri tožeči stranki. Nesporno je, da je upravičenec bil zaposlen pri tožeči stranki, s pavšalnimi tožbenimi trditvami pa tožeča stranka po presoji sodišča ni izpodbila ugotovitve, da je bil upravičenec v času zaposlitve pri tožeči stranki izpostavljen azbestu.

Ker ZOPDA kot poseben zakon določa pogoje za ugotavljanje poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, odmero in plačilo odškodnine v pavšalnem znesku, se torej v tem primeru uporablja poseben predpis. Kot to navaja tožena stranka, ugotovitev vzročne zveze med nastankom bolezni in izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu (kar je pogoj da se bolezen šteje kot poklicna bolezen) izhaja iz mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov (ISS), izkazana pa je z izjavama dveh prič, kar je v skladu z določbo 3. odstavka 4. člena Pravilnika. Iz izjav nekdanjih sodelavcev, ki sta tudi bila zaposlena pri tožeči stranki, izhaja, da je upravičenec, kot voznik tovornjaka pri tožeči stranki, opravljal prevoze azbestnocementnih izdelkov iz tovarne B., kjer je tudi aktivno sodeloval pri nakladanju in razkladanju. To pa dokazuje izpostavljenost azbestu v času, ko je bil upravičenec zaposlen pri tožeči stranki torej pri delodajalcu, ki je na podlagi pravnega posla opravljal delo pri delodajalcu, ki je predeloval, skladiščil, vgrajeval, uporabljal ali odstranjeval azbest oziroma azbestne izdelke in je bil izpostavljen azbestu pri delu, in gre torej nedvomno za upravičenca iz 2. odstavka 2. člena ZOPDA. Tožeča stranka v tožbi temu sicer ugovarja, vendar le s pavšalnim zatrjevanjem, da to zgolj z izjavama dveh prič ne more biti dokazano, sama pa v potrditev svojega stališča, da tožnik azbestnocementnih izdelkov ni prevažal, ni ponudila nobenega konkretnega dokaza. Sodišče njenih očitkov ne šteje kot verjetne tudi zato, ker sama niti ne zanika, da se takšni prevozi oziroma pravni posli pri družbi B. niso opravljali, zato sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve tožene stranke, ki temelji na izjavi upravičenca in izjavah dveh prič, kar je tudi formalna predpostavka po določbi 3. odstavka 4. člena Pravilnika.

Tudi dejstvo, da je bil upravičenec zaposlen še pri drugem delodajalcu, pri katerem je tudi opravljal delo, pri katerem bi lahko bil oziroma je bil izpostavljen azbestu (to priznava tudi sam upravičenec), na drugačno odločitev ne more vplivati. Navedeni delodajalec – C., namreč ne obstaja več niti nima pravnih naslednikov, vendar pa to, odgovornosti tožeče stranke ne zmanjša oziroma ne more vplivati na znižanje višine odškodnine, ki je bila določena na podlagi določb ZOPDA in na njem temelječega Pravilnika. Sodišče še dodaja, da je izpodbijana odločba zgolj podlaga za sklenitev sporazuma (1. odstavek 10. člena ZOPDA). V primeru, če sporazuma z upravičencem tožeča stranka kot delodajalec ne bo sklenila, tožeči stranki z odločbo obveznost ni naložena, v primeru postopka pred pravdnim sodiščem pa lahko svojo odškodninsko odgovornost izpodbija po civilno pravnih pravilih.

Iz upravnega spisa izhaja tudi, da je zahtevek upravičenca in mnenje ISS, tožeča stranka prejela z dopisom z dne 8.10.2010 in bila v skladu z določbami ZUP pozvana, naj se v roku 8 dni pisno izjavi o njih, vendar že v postopku pred komisijo ugotovitev iz mnenja ni konkretno in argumentirano izpodbijala. Iz upravnega spisa pa izhaja tudi, da je bila že v postopku izdelave mnenja pri ISS pozvana na predložitev listin, ki bi izkazovale kakšno delo oziroma prevoze je upravičenec opravljal v času zaposlitve. Tožeča stranka se zato neutemeljeno sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, saj je bila z uvedenim postopkom in listinskimi dokazi seznanjena, dana pa ji je bila tudi možnost, da se o njih izjasni. Tudi sedaj v tožbi predlaganih dokazov ni utemeljila s konkretnimi navedbami, kako in v čem bi predlagana zaslišanja lahko ovrgla ugotovitev, da je upravičenec opravljal prevoze pri družbi B. kot zaposleni pri tožeči stranki in tako bil izpostavljen azbestu kot delavec tožeče stranke. Dokazni predlogi nimajo trditvene podlage, sodišče pa tudi ni imelo drugega razloga, da bi v ugotovitve tožene stranke podvomilo, zato ni sledilo tožbenim dokaznim predlogom. Vsa pravnorelevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, pa izhajajo iz listin in podatkov v upravnih spisih, drugih dokazov, ki bi lahko odločilno vplivala na odločitev pa tožeča stranka ni predlagala, zato je sodišče odločalo na seji.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je bilo dejansko stanje, ki izhaja iz listin v upravnih spisih, ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona pa sodišče tudi ni našlo. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.