UPRS sodba I U 363/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijano odločbo je podpredsednik Okrožnega sodišča v Krškem na podlagi 2. člena in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ugovora zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah Dn 4200003408/2010 z dne 20. 12. 2011. V obrazložitvi akta navaja, da iz navedene prošnje ter iz opravljenega zaslišanja prosilca izhaja, da je tožnik prejel pisemsko pošiljko, ki je bila naslovljena nanj s pripisom dedič, v kateri se je nahajal sklep Dn 4200003408 in odšel do odvetnika, ki mu je razložil, da je potrebno vložiti ugovor zoper prejeti sklep. Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je tožnika seznanila, da je zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti s sklepom odločilo o zaznambi sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnini ter da se presoja razumnost za dodelitev BPP. Tožena stranka je prošnjo tožnika zavrnila na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZBPP kot očitno nerazumno. Tožnik je namreč na zaslišanju povedal, da je njegov sin že pred leti na banki vzel kredit, pokojna žena pa mu je šla za poroka. Ker sin kredita ni plačal, je upnik terjal plačilo od poroka – žene, ta zaznamba na nepremičninah, kjer je do zaključka zapuščine vpisana kot lastnica, pa se nanaša na ta dolg. Strokovna služba je tožniku obrazložila, da je zemljiškoknjižno sodišče opravilo zaznambo za dolg pokojne žene, katerega nastanek je sam opisal. Pošiljka pa je naslovljena nanj kot dediča, ker preide premoženje pokojnika na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD). Ker je žena umrla, je o zaznambi izvršbe pisno obveščen kot dedič prvega dednega reda (pokojnica ni pustila oporoke, dediča sta še dva polnoletna otroka). Po seznanitvi z zadevo se je tožnik strinjal, da je njegova prošnja nerazumna, saj nima nobenega ugovora zoper vpis zaznambe sklepa o izvršbi na v sklepu naštetih nepremičninah, kjer je do zaključka zapuščine vpisana kot lastnica pokojna žena, za dolg do upnika ... d.d. Tožena stranka je torej prošnjo tožnika zavrnila z obrazložitvijo, da nima nobenega ugovornega razloga.

2Tožnik je vložil tožbo na podlagi vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik opozarja na 162. člen ZD, kjer je navedeno, da v zapuščinskem postopku sodišče ugotovi kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja pokojnikovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Tožnik trdi, da ni vsak sorodnik pokojnika ali zakonski partner pokojnika s trenutkom pokojnikove smrti tudi dedič. Tožena stranka mimo izključno pristojnega zapuščinskega sodišča določa neko stranko za dediča. Tožnik se tudi ne strinja z dejstvom, da naj bi se na zaslišanju strinjal, da je njegova prošnja nerazumna, saj sicer do vložitve prošnje sploh ne bi prišlo. Tožnik je bil in je še vedno prepričan, da je njegova prošnja za BPP pravilna, primerna in zakonita. Napačno pa ni zadeve opredeljevala samo tožena stranka, pač pa tudi Okrajno sodišče v Brežicah, ki je sporni sklep vročilo tožniku ter ga poimenovalo na poštni ovojnici kot dedič, čeprav do danes in do tega trenutka še ni bil izdan noben sklep o dedovanju po pokojni A.A. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov.

3Tožba ni utemeljena.

4Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V zvezi z navedbami v tožbi sodišče dodaja:

5ZBPP v 24. členu določa, da se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

6Iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov nesporno izhaja, da tožeča stranka želi BPP za vložitev ugovora zoper sklep o vpisu izvedene pravice (hipoteke) v zemljiško knjigo, ki ga je izdalo zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti s številko Dn 4200003408/2010 dne 20. 12. 2011. Tožnik je bil kot „dedič“ obveščen o vpisu hipoteke po uradni dolžnosti na nepremičnino, ki je bila v lasti njegove pokojne žene. Zoper tožnikovo ženo je bilo vodenih več izvršilnih postopkov, ki so se začeli zaradi neplačila dolga, ki je nastal leta 1989. Osnovni dolžnik je bil tožnikov sin, tožnikovo ženo kot poroka pa je dolg začel bremeniti zaradi dejstva, da sin kredita ni poplačal. Dolga ni poplačala tudi tožnikova žena, zato je upnik po zaključenem izvršilnem postopku dosegel izdajo sklepa po uradni dolžnosti na podlagi 13. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). V trenutku smrti tožnikove žene je tožnik postal ex lege dedič (132. člen ZD) in je nanj prešla njena aktiva in pasiva do višine vrednosti njegovega dednega deleža. V primeru, da se na zapuščinski obravnavi takšen ex lege dedič odpove dedovanju, se vzpostavi razmerje, kot da do dedovanja ni nikoli prišlo (ex tunc). Zato je tudi po presoji sodišča pravilno, da je bil tožnik kot ex lege dedič obveščen o izvršitvi spornega sklepa o zaznambi hipoteke na zapustničini nepremičnini. Obveščen je bil o zaznambi hipoteke kot pravno pomembnem dejstvu, ne pomeni pa to, da je bil prejudiciran kot dedič zapustničinega dolga, saj bo imel, kot že rečeno, na zapuščinski obravnavi možnost odločati se o dejstvu ali aktivo in pasivo zapustnice sprejme ali ne. Glede vprašanja, ali je tožnikova vložitev ugovora proti sklepu Dn 4200003408/2010 res očitno nerazumna, pa se sodišče sklicuje na 157. člen ZZK-1, ki določa, da lahko le udeleženci postopka vložijo ugovor zoper takšen sklep. Iz sklepa je jasno razvidno, da tožnik ni bil udeleženec postopka in mu zato lastnost stranke ne gre.

7Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

8Odločitev o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1.