VSRS Sklep II Ips 1154/2008

Revizija se zavrže.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka med drugim zahtevala, da sodišče tožencema prepove vsakršno poseganje v nepremičnini parc. št. 1603/1 in 1603/3, obe k.o. ..., ki sta last tožnice, zlasti pa, da sta toženca dolžna opustiti hojo in vožnjo z vsemi vozili preko navedenih parcelnih številk. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

2Tožeča stranka zoper opisani zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi; podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava, saj sta nepravilno presodili, da dejanja, ki jih na tožničini nepremičnini izvajata toženca, ne predstavljajo vznemirjanja lastninske pravice, ki bi bilo deležno varstva po 42. členu ZTLR.

3Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru pritrjuje razlogom nižjih sodišč in priglaša stroške odgovora na revizijo.

4Revizija ni dovoljena.

5V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP)(1). Ker je predmet obravnavane zadeve nedenarni zahtevek, je odločilna vrednost spornega predmeta, kakršno je tožeča stranka določila na naroku pred Okrajnim sodiščem v Litiji 27. 11. 2002 ob spremembi tožbe in kakršno je sprejelo tudi sodišče. Toženca, zoper katera tožnica zahteva varstvo svoje lastninske pravice, sta v razmerju navadnega materialnega sosporništva, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja zanju ne terja enake rešitve spora (196. člen ZPP). Nedenarni zahtevek, ki ga je tožnica uveljavljala zoper oba toženca, je opredeljen zgolj z enotno, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta (2.100.000,00 SIT), kar v primeru navadnega sosporništva ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ni namreč mogoče ugotoviti, v katerem delu in na katerega od obeh tožencev se v tožbi navedena (skupna) vrednost spornega predmeta nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pa pomeni, da strankam v tem postopku revizija ni zagotovljena in je nedovoljena. Zato je sodišče revizijo (in v njej vsebovano stroškovno zahtevo) zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

6Ker se tožena stranka v odgovoru na revizijo spušča v vsebino odločitve nižjih sodišč, sama nosi stroške, nastale z vložitvijo odgovora na revizijo, saj teh ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške v pomenu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008.