UPRS sodba II U 377/2010

Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Ptuj, št. 140-1402-573-12/2006-17/2-1 z dne 15. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da tožnica, ki je na podlagi odločbe Centra za socialno delo Ptuj, št. 140-1402-573-12/2006-17/1 z dne 15. 5. 2006 družinska pomočnica invalidni osebi A.A., preneha z opravljanjem nalog družinskega pomočnika (1. točka izreka). Odločeno pa je tudi bilo, da z dnem dokončnosti odločbe tožnici preneha pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek, do katerega je bila upravičena na podlagi odločbe z dne 15. 5. 2006 (2. točka izreka) in da ji z dnem dokončnosti odločbe Center za socialno delo preneha plačevati pravice družinskega pomočnika (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila A.A. z odločbo Centra za socialno delo Ptuj, št. 140-1402-573-12/2006-17/1 z dne 15. 5. 2006 priznana pravica do izbire družinskega pomočnika. Za družinskega pomočnika pa je bila določena tožnica, ki ji je bila od dne 15. 5. 2006 priznana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Družinski pomočnik invalidni osebi po Zakonu o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi. Center za socialno delo pa ves čas spremlja, ali družinski pomočnik invalidni osebi zagotavlja ustrezno pomoč. V primeru, ko družinski pomočnik preneha opravljati naloge družinskega pomočnika na svojo željo, center za socialno delo izda o tem odločbo. V obravnavani zadevi je tožnica izjavila, da zaradi spremenjenih okoliščin, ko se je zaradi nasilja umaknila od doma in je trenutno na zdravljenju v bolnišnici, ne more in ne želi več opravljati dela družinskega pomočnika.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, št. 14002-5/2010/2 MB z dne 3. 9. 2010, kot neutemeljena zavrnjena. Po mnenju pritožbenega organa je bil postopek na prvi stopnji izveden pravilno, izpodbijana odločitev pa je po njegovem mnenju tudi pravilna in na zakonu utemeljena. Po 18 1. členu ZSV namreč družinski pomočnik preneha opravljati svoje naloge, če izjavi, da tega dela ne želi več opravljati. V takšnem primeru mora pristojni center za socialno delo izdati o tem odločbo. Z dokončnostjo odločbe družinski pomočnik izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Po ugotovitvi ministrstva je prvostopni organ dne 28. 6. 2010 obravnaval primer tožnice, ki je bila dne 20. 6. 2010 žrtev nasilja sestre, nečakinje in partnerja nečakinje. Po nasilju se je tožnica umaknila k sorodnikom, od 28. 6. 2010 do 5. 7. 2010 pa je bila nastanjena v Kriznem centru za ženske in otroke nasilja v Mariboru, vsaj do 26. 7. 2010 pa je bila nastanjena na Psihiatričnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je prvostopni organ po seznanitvi z zadevo dne 28. 6. 2010 opravil obisk na domu A.A. z namenom, da preveri, kako je zanjo poskrbljeno. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je upravičenka neodzivna, vendar lepo urejena, saj jo ureja tožničina sestra. V lastnoročno podpisani izjavi je tožeča stranka dne 12. 7. 2010 navedla, da zaradi spremenjenih okoliščin ne more in tudi ne želi več opravljati nalog družinskega pomočnika. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega organa prvostopni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo tožnici skladno z določbo 2. alineje prvega odstavka 18 l. člena ZSV ukinil status družinske pomočnice, saj je iz izjave tožnice razvidno, da tega dela ne želi več opravljati. Kot s tem v zvezi še dodaja ministrstvo, pa bi moral prvostopni organ tudi brez izjave tožnice po uradni dolžnosti ugotoviti, ali tožnica izpolnjuje dolžnosti in naloge družinskega pomočnika v skladu z določbo 18 j. člena ZSV, v skladu s katero mora družinski pomočnik invalidni osebi nuditi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi. Po podatkih, ki so v spisu, namreč tožnica za upravičenko ni skrbela več kot mesec dni, kar po mnenju pritožbenega organa pomeni, da tožnica zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami ZSV po 4. alineji prvega odstavka 18 l. člena ZSV upravičenki kot invalidni osebi, ki potrebuje pomoč družinskega pomočnika 24 ur na dan, ni mogla nuditi primerne oskrbe. Zato bi moral prvostopni organ tudi na tej podlagi tožnici status družinskega pomočnika odvzeti.

V tožbi in v kasneje vloženi vlogi tožnica izpodbijani odločitvi nasprotuje in navaja, da je dolžnosti družinske pomočnice ves čas opravljala vestno in odgovorno. Dne 20. 6. 2010 pa je bila žrtev fizičnega nasilja sorodnikov, s katerimi skupaj živi. Dejanje je prijavila policiji, poiskala pa je tudi zdravniško pomoč. Zaradi strahu pred nadaljnjim nasiljem se je najprej zatekla k sorodnikom, kasneje pa v Krizni center Maribor, kjer je ostala od 28. 6. 2010 do 5. 7. 2010. Ker je fizično nasilje na tožnici pustilo hujše posledice, so jo iz Kriznega centra Maribor kot žrtev nasilja poslali na obravnavo v Psihiatrično bolnišnico Maribor, od koder je bila izpuščena dne 26. 7. 2010. Kot navaja, je bila primorana zapustiti svoje prebivališče zaradi nevarnosti za lastno življenje in zdravje in se zateči v krizni center, zaradi česar A.A. v času svoje odsotnosti iz objektivnih razlogov ni mogla nuditi pomoči. Izjavo, da zaradi nasilja ne more več opravljati dela družinske pomočnice, pa je podala v času, ko je bila zaradi posledic nasilja nastanjena na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice in pod hudim stresom, zaradi česar se postavlja vprašanje, ali je bila ob podpisu izjave v takšnem psihofizičnem stanju, da je lahko razumela pomen podpisane izjave. Na to vprašanje lahko po njenem mnenju poda odgovor samo sodni izvedenec psihiater, ki bi po potrebi moral v postopku izdelati izvedeniško mnenje. Socialna delavka, ki ji je predložila vnaprej napisano izjavo v podpis, pa ji tudi ni omogočila, da bi se z izjavo pred podpisom seznanila. Izjava ji ni bila prebrana, opozorjena pa tudi ni bila na posledice podpisa. Navedeno ter dejstvo, da je bil status družinskega pomočnika kasneje podeljen B.B., ki je fizično obračunala s tožnico, kaže po mnenju tožnice na nestrokovno delovanje centra za socialno delo, ki je ravnal v nasprotju s kodeksom etičnih načel na področju socialne varnosti. Pridobitev izjave tožnice v času, ko je bila ta nastanjena na zaprtem oddelku za psihiatrijo ter vznemirjena, napeta, anksiozna in paranoidno blodnjava, je po mnenju tožnice protipraven. Ker se ni mogla zavedati pomena svojega podpisa, je izjava, ki jo je dala, nična. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo izreče za nično oziroma jo kot nezakonito odpravi, podrejeno pa zahteva, da po odpravi izpodbijane odločbe vrne zadevo upravnem organu na prvi stopnji v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je pravica do izbire družinskega pomočnika namenjena invalidnim osebam, ki potrebujejo pomoč pri vseh življenjskih opravilih 24 ur na dan. Zato družinski pomočnik, ki iz kateregakoli razloga ne opravlja svojih nalog, invalidni osebi krši pravico do pomoči, ki je primerna njenemu duševnemu in zdravstvenemu stanju. Prvostopni organ je zato po mnenju toženke ravnal pravilno, ko je tožnici zaradi varstva pravic upravičenke odvzel status družinske pomočnice, saj ta zaradi odhoda od doma več kot mesec dni ni skrbela za upravičenko. Razlogi za tožničino ravnanje pa pri sprejemu odločitve niso pravno pomembni. Kasneje se je tožnica na naslov, kjer ima prijavljeno stalno bivališče, sicer vrnila, vendar pa so razlogi, zaradi katerih je odšla od doma, po mnenju toženke ostali nespremenjeni, saj na tem naslovu še vedno bivajo osebe, za katere tožnica zatrjuje, da so nad njo izvajale fizično nasilje in zaradi katerih se je morala umakniti. Ker obstaja možnost ponovitve nasilja in ponovnega odhoda tožnice od doma, tožnica po mnenju toženke ni primerna oseba za nudenje pomoči A.A.

Tožba je utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno vprašanje, ali je center za socialno delo tožnici z izpodbijano odločbo pravilno (to je v skladu z zakonom), odvzel status družinske pomočnice A.A., ki ji je bil podeljen z odločbo z dne 15. 5. 2006.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ tožnici status družinske pomočnice odvzel na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 18 l. člena ZSV, ki določa, da družinski pomočnik preneha opravljati svoje naloge na lastno željo, o čemer mora center za socialno delo na podlagi drugega odstavka 18 l. člena ZSV izdati posebno odločbo. Svojo odločitev je center za socialno delo utemeljil z izjavo tožnice z dne 12. 7. 2010, v kateri je stranka navedla, da nalog družinskega pomočnika v bodoče zaradi nasilja v družini, zaradi katerega se je morala umakniti od doma, ne more in ne želi več opravljati.

V času, ko je bila dana omenjena izjava, se je tožnica nahajala na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici. Navedeno je razvidno tako iz vsebine izjave kot tudi iz predložene zdravniške dokumentacije. V odpustnem pismu z dne 5. 10. 2010 je navedeno, da je bilo psihiatrično zdravljenje potrebno zaradi vznemirjenosti, napetosti, anksioznosti in paranoidne blodnjavosti tožnice, ki ji je bila postavljena diagnoza reaktivne psihoze.

Ugotovitev zdravnika, specialista psihiatrije, v odpustnem pismu, da je bila tožnica dne 3. 7. 2010 ob sprejemu v psihiatrično bolnišnico zaradi psihoze paranoidno blodnjava, vzbuja po presoji sodišča utemeljen dvom v to, da se je tožnica v času zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, ko je podala obravnavano izjavo, mogla zavedati pomena izjave, ki ima po zakonu za posledico izgubo statusa družinskega pomočnika ter s tem izgubo pravice do delnega nadomestila dohodka. Ker mora družinski pomočnik željo po 2. alineji prvega odstavka 18 l. člena ZSV, da v bodoče ne želi več opravljati prevzetih nalog, izraziti v takšnem psihofizičnem stanju, ki mu omogoča, da svobodno in pri polni zavesti izrazi svojo resnično voljo, iz dokumentov zadeve pa izhajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom, da se je tožnica svojega dejanja (v celoti) zavedala, prvostopni organ po presoji sodišča izpodbijane odločitve o odvzemu statusa družinskega pomočnika ne bi smel nekritično opreti na dano izjavo. Izjavo bi bilo glede na obrazloženo mogoče šteti za veljavno oziroma za pravno zavezujočo le v primeru, če bi bilo v postopku pridobljeno mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil, da se je tožnica v času podpisa izjave nahajala v takšnem psihofizičnem stanju, ki ji je omogočalo, dojeti pravi pomen in posledice dane izjave. Na takšno strokovno mnenje pa se center za socialno delo in ministrstvo, ki sta izjavo tožnice upoštevala kot verodostojno, ne sklicujeta.

Glede navedbe pritožbenega organa, da bi moral center za socialno delo tožnici status družinskega pomočnika odvzeti tudi zato, ker zaradi odhoda od doma več kot mesec dni ni skrbela za upravičenko A.A., pa sodišče pojasnjuje, da bi bilo zaradi ugotovljenih kršitev prevzetih dolžnosti in nalog oziroma zaradi spremenjenih okoliščin, ki onemogočajo nadaljnje izvajanje pomoči oziroma zaradi dvoma centra za socialno delo v ustreznost pomoči družinskega pomočnika mogoče izdati izpodbijano odločbo le v primeru, ko bi bilo pred tem v postopku na podlagi zbrane dokumentacije pridobljeno mnenje Invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Takšno mnenje bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je tožnica zaradi svoje odsotnosti v nasprotju z zakonom zanemarila svoje dolžnosti, oziroma da tožnica zaradi neurejenih družinskih razmer v bodoče ne more več zagotavljati ustrezne pomoči upravičenki (peti in šesti odstavek 18 k. člena v zvezi s 4. alinejo prvega odstavka 18 l. člena ZSV). Brez predhodne pridobitve mnenja (center za socialno delo ga v obravnavani zadevi ni pridobil) tožnici statusa družinskega pomočnika na podlagi določbe 4. alineje 18 l. člena ZSV ni mogoče odvzeti.

Ker je bilo z izpodbijano odločitvijo o ukinitvi statusa družinskega pomočnika v nasprotju z zakonom poseženo v pravico tožnice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, saj v postopku ni bilo obravnavano za odločitev pomembno vprašanje, ali se je tožnica glede na okoliščine v času, ko je podala izjavo (zdravljenje v psihiatrični ustanovi, ugotovljena blodnjavost ob sprejemu v bolnišnico), zavedala pomena svojih ravnanj (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je zato sodišče po odpravi izpodbijane odločbe vrnilo upravnemu organu na prvi stopnji v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku bo moral Center za socialne zadeve Ptuj pridobiti mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki bo ocenil, ali je bila tožnica v času, ko je podala izjavo, sposobna razumeti pomen dane izjave (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Če pa center za socialno delo dvomi v ustreznost tožničine pomoči upravičenki oziroma kolikor meni, da je v preteklosti tožnica izvajala svoje dolžnosti v nasprotju z določbami zakona in da je zato podan razlog za odvzem statusa družinskega pomočnika, bo treba v ponovljenem postopku najprej pridobiti mnenje invalidske komisije. Šele kolikor bo ugotovljeno, da je tožnica kršila prevzete obveznosti, oziroma da ji okoliščine, v katerih se nahaja, ne omogočajo več zagotavljanja pomoči upravičenki, ji bo status družinske pomočnice zaradi varstva pravic invalidne osebe mogoče odvzeti na podlagi 4. alineje prvega odstavka 18 l. člena ZSV.

Nov upravni akt je v ponovljenem postopku organ na prvi stopnji dolžan izdati v 60 dneh od dneva prejema te sodbe.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se tožeči stranki v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).