UPRS sodba I U 2015/2011

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 7. 9. 2011 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Povedal je, da je dne 5. 3. 2008 odpotoval iz Pakistana in legalno prišel do Irana, kjer se je v Teheranu zadrževal 15 dni, nato je ilegalno prestopil iransko-turško mejo in prispel v Istanbul, kjer je bil približno teden dni, nato je ilegalno prečkal turško-grško mejo in v Atenah ostal 10 dni, od tam pa je v zaprtem tovornjaku odšel v Italijo. Od začetka meseca aprila 2008 pa vse do sedaj je bil v Italiji, kjer je opravljal priložnostna dela. Podal je tudi prošnjo za začasno prebivanje. V Republiko Slovenijo je iz Italije odpotoval, da bi tu obiskal bolnega prijatelja. Takrat ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaproša, ker so člani njegove stranke Altashin leta 2007 organizirali versko srečanje, takrat pa je prišla nasprotna stranka in jih napadla. Začeli so streljati in njegov oče je bil ubit. Po enem mesecu od omenjenega dogodka so ubili še dva njegova prijatelja in nečaka v Karačiju. Njegova mama mu je rekla, da je najbolje, da odide iz Pakistana. V stranki Altashin so večinoma šiitski pripadniki. Ta stranka organizira verske obrede, ki se dogajajo po mestu. Ko ti obredi potekajo, jih druga organizacija napade in pobija ljudi. Glede dogodka julija 2007 je tožnik dodal, da so takrat organizirali skupni verski obred in ko so prišli do svoje verske molilnice ter obred hoteli zaključiti, so prišli pripadniki Lashkari in to jim ni bilo všeč in so najprej streljali v zrak. Prišlo je do pretepa in takrat je bil njegov oče ubit. Oboroženi pa so bili tudi v njegovi organizaciji in tudi tožnik sam je imel puško in je streljal v zrak. Zaradi varnosti je bila prisotna policija, ki je hitro urgirala. Med njimi so zaprli tudi tožnika zaradi streljanja. Po dveh mesecih je odšel iz zapora. V primeru vrnitve v izvorno državo tožnik meni, da bi ga člani Lashkare zagotovo našli in ubili. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Peta točka 1. odstavka 55. člena ZMZ določa, da pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, 6. točka pa, da lahko prošnjo zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Prošnja za mednarodno zaščito pa se ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Tožnik je bil dne 16. 8. 2011 prijet s strani slovenskih varnostnih organov in se je najprej identificiral kot A.A. in je šele kasneje navedel, da je B.B. Istega dne je bil odpeljan v Center za tujce z namenom, da ga bodo slovenski varnostni organi predali italijanskim varnostnim organom. Šele po petnajstih dneh bivanja v Centru za tujce v Postojni je izrazil namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. 1. 9. 2011 je bil prepeljan v Azilni dom, kjer naj bi podal prošnjo za mednarodno zaščito, a je že pred podajo same prošnje samovoljno zapustil Azilni dom, vendar je bil 2. 9. 2011 prijet s strani italijanskih varnostnih organov in bil na podlagi sporazuma o vračanju oseb vrnjen slovenskim varnostnim organom. Istega dne je bil odpeljan v Center za tujce v Postojno, kjer je šele po štirih dneh ponovno izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost in da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Za mednarodno zaščito ni zaprosil na policijski postaji 16. 8. 2011, niti v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil istega dne odpeljan, temveč je svojo namero izrazil šele po 15 dneh bivanja v centru. Ko je bil odpeljan v Azilni dom, pa je že pred podajo prošnje samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma in odšel v Italijo, kjer je bil 2. 9. 2011 prijet ter vrnjen slovenskim varnostnim organom, bil ponovno odpeljan v Center za tujce in je šele po štirih dneh izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Poleg tega je pred tem že dve leti bival v Republiki Italiji, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi morala biti njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi, tega pa ni storil. Tudi ko je 31. 8. 2011 izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, njegova kasnejša dejanja kažejo, da je to storil zato, da bi prišel v Azilni dom v Ljubljani in si s tem ravnanjem omogočil lažji odhod v druge države, v konkretnem primeru v Italijo, kjer je predhodno bival več kot dve leti in opravljal priložnostna dela. Po mnenju tožene stranke se tožnik zaveda, da je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinil postopek odstranitve iz Republike Slovenije. V kolikor 6. 9. 2011 v Centru za tujce Postojna ne bi ponovno izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi se nadaljeval postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki se je začel že 2. 9. 2011, ko je bil s strani italijanskih varnostnih organov vrnjen slovenskim varnostnim organov in odpeljan v Center za tujce. Namena za vložitev prošnje ni vložil v najkrajšem času, čeprav je za to večkrat imel možnost in je prošnjo podal izključno iz razloga, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnik je sicer pojasnil, zakaj v Republiki Sloveniji v vsem tem času ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar njegova pojasnjevanja za toženo stranko niso sprejemljiva, saj se od osebe, ki je v izvorni državi resnično preganjana, upravičeno pričakuje, da za mednarodno zaščito zaprosi v čim krajšem času, tega pa tožnik ni storil. Tožnik je s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Tožena stranka namreč meni, da če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi bila njegova dejanja in ravnanja usmerjena v iskanje zaščite, kar pa v tem konkretnem primeru ni mogoče trditi. Splošno znano je, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 426/2009, kjer je sodišče navedlo, da morajo biti izjave in dejanja osebe, ki prosi za mednarodno zaščito in zatrjuje, da je v izvorni državi preganjana in da jo je morala zapustiti, skladne in mora tako iz navajanj kot iz ravnanj izhajati prosilčeva potreba, da pridobi mednarodno zaščito. Takšna skladnost ravnanj pa ni podana, če tožnik zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero pride. V obravnavani zadevi tožena stranka ugotavlja, da so njegove izjave in ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na njegovo ravnanje ni mogoče verjeti.

Tožnik v tožbi navaja, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Razen tega pa zakonski dejanski stan iz tega določila v konkretnem primeru sploh ni podan. Tožnik je pojasnil utemeljene razloge, zakaj v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj. Tožena stranka je njegovo izpoved le pavšalno zavrnila, češ da njegova pojasnjevanja za pristojni organ niso sprejemljiva. Ker ni zadostno obrazložila dokazne ocene, zakaj tožnikovi izpovedi ne gre slediti, ima izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Drži sicer, da se od osebe, ki je v izvorni državi preganjana, pričakuje, da so njena ravnanja usmerjena v iskanje zaščite, vendar je potrebno upoštevati, da si posameznik lahko prizadeva poiskati zaščito tudi drugače kot z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito - na primer tako, da si v neki državi mimo azilnega postopka uredi dokumente za bivanje, kot je v konkretnem primeru poskušal tožnik. Dejstvo, da za mednarodno zaščito tožnik ni zaprosil v najkrajšem času, še ne pomeni, da v izvorni državi ni preganjan, prav tako zgolj na podlagi tega ni mogoče sklepati na njegovo splošno neverodostojnost v zvezi z navedbami o razlogih za zapustitev matične države. Predlaga zaslišanje tožnika. V konkretnem primeru ni podan niti pogoj iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je v izvorni državi dejansko preganjan zaradi svoje verske opredeljenosti, zaradi tega so bili ubiti že njegov oče, nečak ter dva prijatelja, sedaj pa je ogroženo tudi njegovo življenje. Drži, da želi tožnik preprečiti svojo vrnitev v Pakistan, vendar to želi izključno zaradi tega, ker bi bilo z vrnitvijo tam ogroženo njegovo življenje. Odstranitev tožnika v njegovo izvorno državo bi predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Tožena stranka navaja, da je tožnik s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države, vendar tožniku ni omogočila, da se v zvezi s tem izjasni, kar predstavlja kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma 22. člena ustave. Zavrnitev prošnje mora vsebovati tudi presojo obstoja pogojev za subsidiarno zaščito. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zgolj navedla, da je splošno znano, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi odstranitev vanjo predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Takšen zaključek pa je nepravilen, saj že iz dnevnih poročil izhaja, da so razmere v Pakistanu kaotične. Vrnitev tožnika v Pakistan bi predstavljala nevarnost za njegovo življenje, kar je natančno pojasnil v svoji prošnji za mednarodno zaščito. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po 5. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, medtem ko se po 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana zgoraj navedena razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil na policijski postaji 16. 8. 2011, niti istega dne v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil odpeljan, temveč je svojo namero izrazil šele po 15 dneh bivanja v centru, ko pa je bil odpeljan v Azilni dom, pa je že pred podajo prošnje samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma in odšel v Italijo, kjer je bil 2. 9. 2011 prijet ter vrnjen slovenskim varnostnim organom, bil ponovno odpeljan v Center za tujce in je šele po štirih dneh izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Razen tega že tudi prej v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je upravičeno sklepala, da če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi morala biti njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi, tega pa ni storil. Pravilno pa je tudi sklepala, da se je tožnik zavedal, da je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinil postopek odstranitve iz Republike Slovenije, saj bi se v nasprotnem primeru nadaljeval postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki se je začel že 2. 9. 2011. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je splošno znano, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali.

Tožnik v tožbi navaja, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 55. člena ZMZ. Sodišče se sicer s tem strinja, vendar je bila v obravnavanem primeru prošnja zavrnjena tako na podlagi 5., kot tudi 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Nadalje tožnik navaja, da je v postopku prepričljivo pojasnil utemeljene razloge, zakaj v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, tožena stranka pa je njegovo izpoved le pavšalno zavrnila, češ da njegova pojasnjevanja za pristojni organ niso sprejemljiva. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je na 5. strani odločbe navedeno, da je prosilec sicer pojasnil, zakaj v Republiki Sloveniji v vsem tem času ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar prosilčeva pojasnjevanja za pristojni organ niso sprejemljiva, saj se od osebe, ki je v izvorni državi resnično preganjana, upravičeno pričakuje, da za mednarodno zaščito zaprosi v čim krajšem času, tožnik pa tega ni storil. V tem delu obrazložitve sicer res ni navedeno, kaj je tožnik pojasnil kot razlog, da v Sloveniji v tako dolgem času ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar pa je to razvidno iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je namreč v prošnji povedal, da je res, da za zaščito ni prosil takoj, ker je moral organizirati papirje iz Italije, njegov prijatelj mu je osebno sem prinesel dokumente oziroma fotokopije. Policija je nato preverjala te dokumente (osebno izkaznico, kopijo potnega lista, italijanske dokumente...) preko italijanske in so prišli do tega, da niso v redu in šele potem se je odločil, da zaprosi za azil, zato je trajalo nekaj časa (str. 6 prošnje). Tožena stranka teh navedb sicer ni povzela v obrazložitev odločbe, je pa navedla, da taka pojasnjevanja niso sprejemljiva, ker se od osebe, ki je v izvorni državi resnično preganjana, upravičeno pričakuje, da za mednarodno zaščito zaprosi v čim krajšem času. Torej je tožena stranka pojasnila, da tožnikovi razlogi niso opravičljivi, le da jih ni v obrazložitvi navedla. Vendar je odločitev tožene stranke zaradi tega še vedno pravilna in to ni razlog za odpravo odločbe. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da če tožnik ne prosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, da to še ne pomeni, da v izvorni državi ni preganjan. Od osebe, ki je preganjana, je po mnenju sodišča razumno pričakovati, da bo zaprosila za mednarodno zaščito ob prvi priložnosti. Nadalje tožnik navaja, da drži, da želi preprečiti svojo vrnitev v Pakistan, vendar to želi izključno zaradi tega, ker bi bilo z vrnitvijo tam ogroženo njegovo življenje. S tem v zvezi pa sodišče meni, da če bi bil tožnik dejansko v svoji izvorni državi ogrožen, bi za mednarodno zaščito zaprosil ob prvi priložnosti, ki se mu je ponudila, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno. Preden je prišel v Slovenijo, je tožnik dalj časa prebival v Italiji, pa tudi tam ni prosil za mednarodno zaščito. Prav tako pa za mednarodno zaščito daljše časovno obdobje ni zaprosil niti v Sloveniji, pa čeprav je imel priložnost za to. Iz tega je povsem smiselno sklepanje, da če bi bil v matični državi preganjan, bi za mednarodno zaščito zaprosil že veliko prej.

Sodišče tudi meni, da tožena stranka ni kršila 9. člena ZUP in 22. člena ustave, ker naj ne bi tožnika seznanila z vsemi dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je oprla odločbo. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka navedla, da je tožnik vzbudil dvom v resničnost svojih izjav, s tem pa ga ni soočila. Vendar pa je to taka okoliščina, ki se nanaša na dokazno oceno tožene stranke. Dvom v resničnost izjav ni dejstvo ali okoliščina, s katero bi bilo mogoče soočiti tožnika. Tožnik je bil soočen z dejstvi, pomembnimi za izdajo odločbe, dokazna ocena pa se opravi takrat, ko se ugotovi vsa dejstva in ko se tožnika sooči s temi dejstvi in se mu da priložnost, da so o njih izjasni. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotavljala, ali obstajajo pogoji za subsidiarno zaščito. Splošno znano je, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi odstranitev vsake osebe v to državo predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Glede na tožbene navedbe, da so razmere v Pakistanu kaotične, pa sodišče meni, da bi v neki državi moral biti mednarodni ali notranji spopad velike intenzivnosti na območju celotne države, da bi se lahko to upoštevalo kot razlog za priznanje subsidiarne zaščite in ne zadostuje zgolj navedba, da so razmere kaotične. K tožbi je priložen tudi članek o verski svobodi v Pakistanu v angleškem jeziku. Sodišče pri tem opozarja, da mora biti skladno s 104. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 - UPB in nadaljnji, ZPP), vsaka vloga vložena v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s svojim zaslišanjem. Njegov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, on pa ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.