UPRS sodba IV U 287/2010

Tožbi se ugodi. Odločba Javne agencije Republike Slovenije za energijo, številka 13 136-05-0167/0655/2009/0147/2009-1 z dne 20. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Javni agenciji Republike Slovenije za energijo v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopni upravni organ, Javna agencija Republike Slovenije za energijo, je z izpodbijano odločbo, številka 136-05-0167/0655/2009/0147/2009-1 z dne 20. 7. 2010 odločil, da se za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi Mala fotonapetostna elektrarna A. na naslovu ..., dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07 UBP in 70/08, v nadaljevanju EZ) (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločil, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka uvršča med sončne elektrarne z nazivno električno močjo 70,57 kW, številko prevzemno predajnega mesta 02-000000197, da je merilno mesto na proizvodni napravi prevzemno predajno mesto in nadalje, da se ta proizvodna naprava uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1 in velikostni razred Mala v skladu s prilogo I. Uredbe o podporah električni energiji proizvedenih iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 37/09, 53/09, 68/09, 76/09, v nadaljevanju Uredba). Zaradi prejemanja subvencije Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij (ukrep 312), Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge, se nesprejemljivi del referenčnih stroškov zniža za 210,01 EUR. V 3. točki izreka je prvostopni organ odločil, da se podpora dodeli za obdobje 180 mesecev, zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe, obdobje pa začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. V 4. točki izreka je bilo odločeno, da se začasne odločba, številka 135-05-0167/0655/77/2009 z dne 19. 10. 2009 razveljavi in v 5. točki, da se sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore; v 6. točki, da ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodnjo napravo in v 7. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V 8. točki izreka je upravni organ odločil, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški.

Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila 9. 10. 2009 MFE A. dodeljena deklaracija za proizvodno napravo, št. 365-05-0167/2009-0465, na podlagi katere je proizvajalec električne energije vložil vlogo za dodelitev podpore kot finančno pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64.n člena EZ. V zadevi je prvostopni organ 19. 10. 2009 izdal začasno odločbo, ki jo je na podlagi 27. člena Uredbe dne 10. 12. 2009 razveljavil in nadomestil z odločbo 136-05-0167/0655/2009/0147/2009. Ministrstvo za gospodarstvo je z odločbo št. 360-9/2010-2 z dne 6. 5. 2010 pritožbi proizvajalca ugodilo in navedeno odločbo odpravilo.

Prvostopni upravni organ v postopku ponovnega odločanja ugotavlja, da ima proizvajalec veljavno deklaracijo za proizvodno napravo, da je zaprosil za dodelitev podpore kot finančno pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64. člena EZ, da je že prejel nepovratna sredstva v višini 199.943,50 EUR in da so iz vloge razvidna tudi vsa merilna in registrirna mesta.

Iz obrazložitve nadalje izhaja ugotovitev, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka glede na nazivno moč 70,57 kW, po Uredbi uvršča med male proizvodne naprave ter v razred referenčnih stroškov določenih v točki 3.1. Takšna uvrstitev proizvodne naprave je podlaga za določitev cene za podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje, ki jo določi Center za podpore v pogodbi, ki jo sklene s proizvajalcem električne energije na podlagi te odločbe. Zaradi navedenega znaša nespremenljivi del referenčnih stroškov 380,02 EUR/MWh, ki pa se zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz ukrepa 312, v skladu s formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe zniža za 210,01 EUR/MWh. V izračunu znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov je Agencija upoštevala prejeto subvencijo v višini 199.943,50 EUR, anuitetni faktor pri 15 letni ekonomski dobi naložbe in diskontni stopnji 2% in znaša 0,07783, nazivno moč naprave 0,07057 MW in letne obratovalne ure v višini 1050. V nadaljevanju je prvostopni upravni organ obrazložil, da je čas trajanja podpore dodeljen za obdobje 180 mesecev zato, ker gre za novo proizvodno napravo (tretji odstavek 9. člena Uredbe).

Tožnik oporeka odločitvi prvostopnega upravnega organa v delu, ki se nanaša na znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov obratovanja MFE A., pri čemur je bil uporabljen izračun, ki ga tožnik ni mogel zanesljivo preveriti. Skopo navajanje, skladno z Uredbo upoštevanih postavk, tožniku namreč onemogoča preveritev pravilnosti izračuna, prav tako prvostopni upravni organ ni podal pravne podlage za uporabo teh postavk, niti ni obrazložil njihove višine oziroma zneska, prav tako v izpodbijani odločbi ni navedenega poteka izračuna. Da je za izračun treba uporabiti Metodologijo, je v svoji odločbi navedlo šele Ministrstvo za gospodarstvo, torej drugostopni upravni organ, ki je napačno zaključilo, da je bil izračun prvostopnega upravnega organa pravilen.

Do znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov za 210,01 EUR je prišlo zaradi prejemanja subvencije „Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij (ukrep 312)“, Agencije RS za kmetijske trge, z odločbo št. 33121-2033/2008/11 z dne 9. 2. 2009. Ker je upravni organ znižal nespremenljivi del referenčnih stroškov ob upoštevanju prejete subvencije iz ukrepa 312, je zmotno uporabil določila EZ. MFE A. je bila namreč z začasno odločbo 19. 10. 2009, št. 135-05-0167/0655/77/2009, podeljena podpora, ki je bila s kasnejšima odločbama znižana zaradi odločitve o znižanju nespremenljivega dela referenčnih stroškov. Ob izdaji začasne odločbe je Agencija za energijo razpolagala s podatki o subvencioniranju elektrarne s strani Agencije RS za kmetijstvo, saj je bila subvencija tožeči stranki podeljena 8 mesecev pred izdajo začasne odločbe. Tako v tem primeru znižanje višine podpore ni utemeljeno, saj ni prišlo do spremembe okoliščin iz 64.o člena EZ. uporaba določbe 64.n člena EZ, ki ureja znižanja podpore v odvisnosti od pridobitve dodatne državne podpore, za konkretni primer ni pravilna in primerna, saj se ta določba nanaša na primere, ko pride do podelitve nove podpore, ki pa mora vplivati na spremembo stroškov proizvodnje električne energije ob upoštevanju določbe 64.o člena EZ. Te navedbe dodatno potrjuje tudi določba IX. odstavka 64.n člena EZ in bi torej morala odločitev o podelitvi podpore v končni odločbi temeljiti na podlagi določitve cene električne energije, stanje cen le te pa se od izdaje začasne odločbe do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenilo.

Tudi v kolikor drugostopni organ ocenjuje, da bi bilo podporo v primerih pridobitve dodatne državne pomoči na podlagi tretjega odstavka 64.n člena EZ treba znižati, za znižanje v tem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji. Tožeča stranka zatrjuje, da pod pojem „druga državna pomoč“ ni mogoče umestiti vseh pomoči. Tožnik po analizi prej navedene določbe meni, da je lahko upoštevana samo tista državna pomoč, ki je namenjena podpori električne energije iz proizvodne naprave, oziroma pomoč, ki je vezana na napravo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Upoštevana državna pomoč teh pogojev ne izpolnjuje. Podpora, ki jo je pridobila tožeča stranka, je namreč namenjena razvoju podeželja, zato upoštevanje te podpore ni pravilno.

Tožnik je istočasno s pritožbo zoper izpodbijano odločbo vložil tudi predlog za začasno zadržanje, za katere se je tožena stranka izrekla za nepristojno. Izrecno opozarja, da bi o predlogu za začasno zadržanje na podlagi 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju: ZUP), ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka moral odločiti drugostopni organ.

Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo prvostopnega upravnega organa odpravi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Prav tako predlaga povrnitev stroškov postopka.

Drugostopni upravni organ je sodišču posredoval upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo iz razlogov razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je z izpodbijano odločbo, številka 136-05-0167/0655/2009/0147/2009-1 z dne 20. 7. 2010, v ponovljenem postopku odločanja odločil o dne 6. 10. 2009 prejeti vlogi tožnika za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije (OVE). Sodišče, ki kot sporno izvzema predvsem vprašanje znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov za 210 EUR, pritrjuje tožniku, da odločba prvostopnega upravnega organa ni obrazložena tako kot to zahteva določba 214. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), ki mora obsegati dejansko in pravno podlago za odločitev. Izpodbijana odločitev je pomanjkljivo obrazložena predvsem v 2. točki izreka. Tako pomanjkljivo obrazložitev 2. točke izreka, ki navaja podatke o nazivni električni moči MFE (70,57 kW), številki prevzemno predajnega mesta 02-000000197, da je merilno mesto na proizvodni napravi prevzemno predajno mesto in nadalje, da se ta proizvodna naprava uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1 in velikostni razred Mala, v skladu s prilogo Uredbe, je drugostopni upravni organ delno saniral z navedbo predpisov na katerih temelji odločitev. Drugostopni upravni organ je tako pojasnil pravne podlage za izračun (zmanjšanja) nespremenljivega dela referenčnih stroškov in navedel relevantne določbe tako Uredbe, kot Metodologije. Pojasnil je, da je bila letna višina obratovalnih ur ugotovljena na podlagi tabele 7, na strani št. 22 Metodologije, anuitetni faktor pa je bil izračunan na podlagi formule, ki je v Metodologiji določena v točki „2.2.2 Investicijski stroški“ na strani št. 14. Prav tako je navedel, da je splošna diskontna stopnja 7 %, določena v 8. členu Uredbe, skladno s tretjim odstavkom 15. člena Uredbe pa je bila znižana za 5 odstotnih točk in znaša 2%. Tožeča stranka je na podlagi navedenega zaključila, da navedene predpostavke, skupaj s podatkom, da je tožnik že prejel subvencijo iz naslova Podpore ustanavljanju in razvoju mikro podjetij (Ukrep 312), ob uporabi formule iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe utemeljujejo zaključek, da se nespremenljivi del referenčnih stroškov pravilno zniža za 210, 01 EUR. Kljub navedeni obrazložitvi tožeče stranke, na katerih podlagah so bile ugotovljene in izračunane predpostavke in katero formulo je uporabiti za izračun zmanjšanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov, pa sodišče ne more spregledati, da tudi tožeča stranka ni pojasnila in v obrazložitvi odločbe natančno predstavila izračuna predpostavk, niti izračuna spornega zmanjšanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov. Sodišče zato zaključuje, da zgolj sklicevanje na formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe ne ustreza v ZUP predpisanemu standardu obrazložitve odločbe, zato je presodilo, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in nepopolni ter se odločbe ne da preizkusiti, kar pomeni da je prvostopni organ s svojim ravnanjem bistveno kršil pravila postopka (določba 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Zaradi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo po določbi 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala Javna agencija Republike Slovenije za energijo, ki je v skladu z določbo 64.o člena EZ dolžna postopati po določbah ZUP, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka tako, da bo odločitev o zmanjšanju nespremenljivega dela referenčnih stroškov utemeljila z natančnimi razlogi, ki glede na dejansko stanje in materialnopravno podlago narekujejo odločitev.

K 2. točki izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o tožnikovi zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.