VSL sklep II Cp 2875/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženka vzpostavi prejšnje posestno stanje, tako da, v primerih, ko se nahaja doma, pušča vhodna vrata stanovanjske hiše odklenjena, če pa je treba hišo zakleniti, pa je dolžna tožniku izročiti ključ vhodnih vrat oziroma ga pustiti na tožniku vnaprej znanem in dostopnem mestu, to je na okenski polici, ter da naj se v bodoče vzdrži ravnanj, s katerimi bi tožniku onemogočala izvrševanje posesti na stanovanju v spodnjem delu hiše.

Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je sodišče svoj zaključek oprlo zgolj na izpoved toženke in prič M. in V. Š., ki so zatrjevale, da naj tožnik ne bi več bival na naslovu …., po svojem 35. letu starosti, pri čemer tem izpovedbam ne gre slediti, saj priči nista verodostojni; tožnik je z bratom M. že dalj časa v sporu. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza s poizvedbami na Okrožno državno tožilstvo v Krškem, a sodišče je izvedbo neutemeljeno zavrnilo, odločitve pa ni obrazložilo. Z izvedbo dokaza bi tožnik dokazal, da ni tožnik tisti, ki je kritičnega dne ogrožal brata M. Š., ampak je bilo ravno obratno. Izvedba dokaza je pomembna, ker tudi sodišče obrazlaga, da naj bi bil tožnik nasilen do toženke, pokojnega očeta in brata in da naj bi mu zaradi tega mati prepovedala vstop v domačo hišo oziroma mu je to dovolila le takrat, ko je bil trezen. To pa ne drži. Tožnik je predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče F. G., ki bi povedal, od kdaj tožnik živi v njegovi zidanici, zakaj ter kje je živel pred tem, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, odločitve pa ni obrazložilo. Sodišče je s tem, ko ni izvedlo omenjenih dokazov, kršilo pravico do dokazovanja tožeče stranke. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, ko ni upoštevalo izpovedi priče T. iz razlogov, ker ob vstopu tožnika v hišo 9. 10. 2010 ni bil prisoten in ker naj ga priča V. Š. ne bi videla. Priča T. je povedala, da je tožnika spremljala domov kakšnih osemkrat ali devetkrat, zato ni jasno, kako dejstvo, da priča ni bila prisotna pri vstopanju tožnika v hišo dne 9. 10. 2010 vpliva na zaključek, da sodišče izpovedi priče T. ni upoštevalo. Tožnik navaja, da je predlagal izrek več denarnih kazni, vendar je bil celoten postopek neučinkovit. Ker v danem primeru ni mogel ničesar doseči z izdano začasno odredbo, ki jo je tožena stranka brez posledic ignorirala, mu je bila onemogočena pravica do enakega obravnavanja in do pravnega varstva. Da je tožnik vse do desetega aprila lani živel doma, je potrdila sama toženka, ki jo je na prošnjo tožnika poklicala pravna zastopnica tožnika. Takrat je toženka sama povedala, da tožnik ne prispeva za hrano, da mu ne bo kuhala in prala. Sodišče dokaza z zaslišanjem pravne zastopnice tožnika ni izvedlo in odločitve ni obrazložilo. Izvedba tega dokaza bi potrjevala, da je tožnik dejansko ves čas živel doma. Tožnik še navaja, da kljub izdani in veljavni začasni odredbi vstopa v domačo hišo ni imel. Dejstvo, da je dne 9. 10. 2010 od doma vzel nekaj oblačil pa potrjuje, da je tožnik prej živel doma.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločanje v zadevi je v prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Dokazi, ki jih sodišče ni izvedlo, niti ni obrazložilo zavrnitve njihove izvedbe, niso odločilni za presojo konkretnega primera, zato do kršitve „pravice do dokazovanja“ tožnika ni prišlo. Dokaz s poizvedbami na Okrožno državno tožilstvo, ki naj bi pokazal, da ni tožnik tisti, ki je kritičnega dne ogrožal oziroma napadel brata M. Š., ampak je bilo ravno obratno, dokaz z zaslišanjem priče F. G. (ki kljub pravilnemu vabilu dvakrat ni prišel na sodišče), ki naj bi izpovedal, od kdaj in zakaj živi tožnik v njegovi zidanici ter dokaz z zaslišanjem odvetnice tožnika, ki naj bi povedala o tem, da toženka tožniku kuha in pere, niso odločilni za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Pri presoji, ali gre določeni osebi sodno varstvo posesti, je pomembno le, ali je oseba izvrševala dejansko oblast nad stvarjo ter ali je prišlo do motenja izvrševanja te oblasti.

Tožena stranka priznava, da je tožnik občasno prihajal domov in tam včasih prespal. Mnenje prvostopenjskega sodišča, da takšnega ravnanja ni mogoče šteti za redno uporabo sobe, za katero je tožnik trdil, da jo ima na razpolago, je materialnopravno zmotno. Posest in posestno varstvo namreč nista odvisna od dejstva, ali je tožnik stanovanje redno uporabljal ali pa le občasno, oziroma ali je imel v stanovanju spravljenih več ali manj svojih stvari.(1) Za posest ni treba, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizičen kontakt. Bistven je odgovor na vprašanje, ali ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati in jo uživati.(2) Gre za vprašanje dostopnosti, ki je eden izmed kriterijev (poleg zunanje vidnosti, trajnosti in izključujočnosti) za obstoj posesti in posledičnega posestnega varstva. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti, ali je tožnik res uporabljal obravnavano stanovanje z materinim (toženkinim) dovoljenjem, ki ga je ta dala zgolj takrat, ko je prišel domov v treznem stanju. Če tožnik ni imel, kadar je to hotel, vedno možnosti dostopa do stanovanja in je bil s toženko v razmerju odvisnosti, ni imel posesti stvari, zaradi česar mu sodno varstvo ne bi šlo. Prvostopenjsko sodišče je sicer zaključilo, da je obstajala takšna omejitev s strani tožene stranke, vendar pa za takšen zaključek ni navedlo razlogov. Poleg tega je napačno štelo, da je dokazno breme toženkine trditve o izvajanju posesti le po njenem dovoljenju, na tožniku. Izpodbijani sklep je zato pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti, kar je pogojevalo njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik posest imel, bo moralo presoditi še ostale elemente posestnega varstva. Pritožbeno sodišče še pripominja, da tožbeni zahtevek, ki se glasi na izročitev ključa oziroma, da se ključ pusti na okenski polici, ni v nasprotju s trditvami tožnika, da ključa ni nikoli imel in da ne zahteva njegove izročitve. Tožbeni zahtevek je postavljen alternativno, zato je na toženki, da izbere način vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - (1) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1392/1993 z dne 26. 1. 1994.

(2) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2482/2011 z dne 21. 9. 2011.