VSRS Sodba II Ips 42/2009

Revizija se zavrne.

1Tožnica (upnica) je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je pogodba o razdružitvi skupnosti, sklenjena med toženko in njenim možem, tožničinim dolžnikom, (v nadaljevanju pogodba) v razmerju do tožnice brez pravnega učinka in da je toženka dolžna dopustiti izvršbo na nepremičninah iz te pogodbe zaradi poplačila terjatve v višini 929.971,45 EUR v obsegu, v katerem bo potrebno za poplačilo terjatve.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožnica ni dokazala pogoja po prvem odstavku 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da bi se z dolžnikovim pravnim dejanjem zmanjšalo njegovo premoženje oziroma, da je bilo dejanje storjeno v tožničino škodo.

4Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da njene trditve o neekvivalentnosti dajatev niso bile prepozne, saj je že v tožbi navedla, da je bila pogodba sklenjena prav z namenom njenega prikrajšanja in onemogočanja izterjave njene terjatve v višini 920.971,14 EUR. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da je dolžnikovo premoženje zgolj spremenilo obliko iz stvari v denar, saj je dolžnik nakazani denar takoj po prejemu dvignil in se tožnica iz njega ne more poplačati. Poleg tega navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tega, ali je materialnoprocesno vodstvo potekalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in ni upoštevalo okoliščin, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Iz obrazložitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica do konca prvega naroka navedla: da je bila pogodba sklenjena z namenom onemogočanja izterjave njene terjatve zoper dolžnika in zato, ker je bila zoper dolžnika vložena zahteva za preiskavo v zvezi s pridobivanjem protipravne premoženjske koristi; da so takšni pravni posli med zakonci neobičajni ter da pogodba pomeni neodplačno razpolaganje. Na toženkin ugovor s prvega naroka, da je bil pravni posel odplačen, saj je za nepremičnine dolžniku plačala 20.864,63 EUR, je tožnica odgovorila zgolj to, da izplačilo ni bilo izvršeno v roku iz pogodbe.

8Nižji sodišči pravilno ugotavljata, da tožnica zgolj s temi navedbami ni uspela izkazati, da je bila z odplačno pogodbo (s katero je dolžnik toženki proti plačilu 20.864,63 EUR prepustil del stanovanjske hiše v M. S., travnik in gozd), oškodovana. Tožnica namreč nikdar v postopku na prvi stopnji (kot tudi ne v pritožbi ter reviziji) ni povedala, za koliko naj bi resnična vrednost odtujenih nepremičnin presegala dogovorjeno in izplačano kupnino v višini 20.864,63 EUR. Ker tožnica torej ni ponudila ustreznih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljalo, če in za koliko je bila zaradi sklenjene pogodbe oškodovana, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izpodbijanje dolžnikovega pravnega posla materialnopravno pravilna (prvi in drugi odstavek 255. člena OZ). Pri tem pa ni pomembno, da je dolžnik denar takoj po prejemu dvignil iz svojega računa, saj to ne more vplivati na vprašanje veljavnosti oziroma izpodbojnosti samega pravnega posla.

9Ker tožnica ni dokazala, da je bila zaradi pogodbe oškodovana, okoliščine, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, v tem primeru niso odločilne. Pritožbeno sodišče torej ni zagrešilo očitane procesne kršitve, ker jih ni ugotavljalo. Prav tako očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče utemeljiti s pavšalno navedbo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo glede materialnoprocesnega vodstva sodišča prve stopnje.

10Ker niso podani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).