VSRS Sodba I Up 37/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni javni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16. 11. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, ker je v Slovenijo prišel iz varne tretje države.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njenega sklepa in se sklicuje na določbe 60., 61., 62., 63. in 64. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik s svojimi navedbami ni uspel izkazati, da Republika Hrvaška zanj ne bi mogla biti varna država. Splošne informacije, ki jih je tožnik pridobil od nekih tretjih oseb, pa ne zadostujejo za oceno, da bi njegova vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila zanj osebno določeno nevarnost ali ogroženost.

3Tožnik vlaga zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, ugodi njegovemu zahtevku in odpravi odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2011. Sodišče prve stopnje ni sledilo njegovi izpovedi, ko je na obravnavi dne 9. 12. 2011 izpovedal, da se na Hrvaškem ni zadrževal. Čez Hrvaško je potoval le v tranzitu, to pa zato, ker so mu povedali, da Hrvaška zanj ni varna država. Čez ozemlje Hrvaške se je peljal v zaprtem vozilu. Na hrvaška tla skoraj ni stopil, sploh pa tam ni prišel do nobene policijske postaje. Prevoznik ga je pripeljal čisto do meje z Republiko Slovenijo.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Po navedeni zakonski določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi prvega odstavka 61. člena ZMZ, mora država, da se razglasi za varno tretjo državo, izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje. Po drugem odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 63. člena ZMZ je določeno, da lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Po 64. členu ZMZ v postopkih izvajanja evropskega in nacionalnega koncepta varne tretje države, določenih v 60. in 62. členu ZMZ, pristojni organ posreduje prosilčev dokument, s katerim se varna tretja država obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito. Obvestilo mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.

7V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Sporno pa je, ali se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem in ali je imel v postopku možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tudi zanj varni tretji državi izpodbil.

8Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je izvorno državo zapustil marca 2008 in preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije in Srbije prišel v Republiko Hrvaško. Po štirih dneh tavanja po gozdu je najel taksi, ki ga je zapeljal do meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Če ga v Republiki Sloveniji ne bi prijela policija, bi odšel naprej proti Avstriji. Svoje navedbe glede nahajanja v Republiki Hrvaški je tožnik naknadno spremenil.

9Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Republike Hrvaške, oziroma, da se je nahajal na njenem ozemlju več dni in da je torej imel možnost za mednarodno zaščito zaprositi na Hrvaškem. Tožnik je namreč sam povedal, na kakšen način je bil seznanjen, da se nahaja na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer, da je imel mobilni telefon in se je na njemu izpisala država, v kateri se je nahajal.

10Vrhovno sodišče se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da niti ob podaji prošnje niti na zaslišanju ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršnokoli nevarnost. Splošne informacije, ki jih je tožnik pridobil od nekih tretjih oseb, da naj bi tujce na Hrvaškem dajali v zapor, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostujejo za oceno, da bi vrnitev tožnika v Republiko Hrvaško pomenila zanj osebno določeno nevarnost ali ogroženost v smislu ZMZ. Tožnik ves čas trajanja postopka ni predložil nobenih dokazov, da Hrvaška zanj osebno ni varna tretja država. Tožnik je torej imel po podatkih predloženih spisov možnost pojasnjevanja in je svoja stališča glede varne tretje države tudi izrazil, ni pa predložil nobenih dokazov za svoje navedbe. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

11Tožena stranka se v svojem sklepu z dne 16. 11. 2011 sicer ni opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država. To je sicer kršitev postopka, ki pa v tem primeru ni vplivala na odločitev. S tem, ko je namreč sodišče prve stopnje v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 s svojimi razlogi utemeljilo sicer pravilno odločitev tožene stranke, je saniralo pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa tožene stranke glede vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država.

12Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.