UPRS sklep I U 1859/2011

Postopka, ki se vodita pod opr. št. I U 1859/2011 in opr. št. I U 1869/2011, se združita v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. I U 1859/2011.

Zahteva tožeče stranke za zadržanje izvršitve sklepa Davčne uprave, Davčnega urada Brežice, št. DT 42914-99/2010-2 (0302-02) z dne 26. 3. 2010 se zavrne.

Ministrstvo za finance je sodišču odstopilo v reševanje vlogo tožeče stranke, ki jo je pri njem vložila dne 7. 10. 2011, po tem ko je izjavila, naj se vloga obravnava kot tožba zoper sklep, naveden v uvodu tega sklepa. Zadeva se pri sodišču vodi pod opr. št. I U 1859/2011. Dne 2. 11. 2011 je tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi ponovno vložila tožbo zaradi odprave izpodbijanega sklepa in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe. Zadeva se pri sodišču vodi pod opr. št. I U 1869/2011. Izpodbijani sklep, po katerem se zoper dolžnika opravi izvršba z rubežem njegovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke kot dolžnikove dolžnice, tožeči stranki pa naloži, da zarubljeni znesek dolga v višini 10.651,26 EUR plača na ustrezen račun, je po navedbah v tožbi nezakonit. Podan je ugovorni razlog iz 2. odstavka 174. člena ZDavP-2, ki je bil v postopku davčne izvršbe neutemeljeno zavrnjen. Terjatev davčnega dolžnika je namreč pogojna oziroma njegova terjatev še ni zapadla v plačilo, niti ni pričakovati, da bi zapadla v plačilo v roku enega leta. Glede na to pa davčna izvršba z rubežem terjatve davčnega dolžnika zoper tožečo stranko ni mogoča. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Davčnemu uradu Brežice v ponovni postopek.

Obenem predlaga, da sodišče skladno z 2. odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) zadrži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z izvršitvijo bi tožeči stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Njena glavna dejavnost je namreč gradbeništvo, splošno znano dejstvo pa je, da se gradbeništvo nahaja v izredno težki situaciji. Tožeča stranka se dnevno spopada s pomanjkanjem likvidnostnih sredstev. Tožeča stranka sicer dela, vendar za opravljena dela ne prejema plačil oziroma jih prejema z veliko zamudo. Zato bi v primeru izterjave zneska 10.651,26 EUR prešla v stanje plačilne nesposobnosti, kar bi v končni fazi pomenilo njen stečaj. Z njim pa bi ji nastala nepopravljiva škoda, saj bi prenehala obstajati.

Sodišče je v zadevi odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz naslednjih razlogov:

K 1. točki

Ker sta obe pravočasno vloženi tožbi tožeče stranke vloženi zaradi odprave istega izpodbijanega akta, je sodišče na podlagi 42. člena ZUS-1 postopka združilo v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. I U 1859/2011.

K 2. točki

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži sodišče na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Glede na opisano zakonsko ureditev je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in ki je glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve po izvršitvi izpodbijanega akta ne bi bilo mogoče odpraviti ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena.

Škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, tožnik ne navaja in ne izkaže. V tej zvezi le splošno navaja možnost likvidnostnih težav in posledično stečaja, ki pa je konkretno ne utemelji in ne izkaže.

Ker pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.