VSL sklep IV Cp 3596/2011

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v I. in III. točki razveljavi in v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep (točka IV) sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mladoletna otroka zaupata v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici in da je toženec dolžan za preživljanje otrok plačevati mesečno preživnino v višini 200,00 EUR za vsakega od otrok ter da o stikih odloči sodišče po uradni dolžnosti. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se mladoletna otroka zaupata v varstvo in vzgojo tožencu ter da je tožnica dolžna plačevati za otroka mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR, posledično pa je bil zavrnjen tudi zahtevek o stikih, kot jih je predlagal toženec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške, s sklepom pa je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se otroka dodelita tožnici do pravnomočnosti te pravdne zadeve.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). V času vložitve tožbe skupno starševstvo med pravdnima strankama ni več delovalo, saj je med njima nenehno prihajalo do sporov in nesporazumov, tako glede vprašanj dnevnega življenja otrok, kot tudi glede življenjsko pomembnih odločitev za otroka. Številne spore je v tožbenih navedbah opisala tožnica, ki jih je potrdila izvedenka v izvedeniškem mnenju, iz katerega izhaja, da se spori zaradi ravnanj toženca še povečujejo. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah skupno starševstvo ni več možno. Spori otroka psihično obremenjujejo, zato sta v stiski. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Pritožba je deloma utemeljena.

Če eden od staršev nasprotuje skupnemu starševstvu in predlaga, da se otrok dodeli njemu v varstvo in vzgojo, ni več pogojev za skupno starševstvo. Skupno starševstvo je po določbi prvega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih lahko izključno posledica sporazuma staršev. Skupnega starševstva ni moč vzpostaviti tudi v primeru, če eden od staršev skupno starševstvo odklanja iz neutemeljenih razlogov, saj skupnega starševstva ni moč vsiliti (2). Iz enakih razlogov ni moč tožnici vsiljevati skupnega starševstva, ob tem, da tožnica zatrjuje okoliščine, ki jih potrjuje tudi izvedeniško mnenje, da imata pravdni stranki težave v medsebojni komunikaciji in pri usklajevanju interesov in potreb otrok. Tako zakon kot sodna praksa predvidevata skupno starševstvo samo v primeru sporazuma med staršema, za uspešno izpeljavo tega načina varstva in vzgoje pa je potrebna med njima visoka raven sporazumevanja in usklajevanja, tako glede vsakodnevnih, kot tudi glede pomembnejših dolgoročnih odločitev povezanih z varstvom, vzgojo in oskrbo otrok (3). Predpostavke skupnega starševstva so: da se roditelja zelo dobro razumeta, da sta sposobna zelo dobre medsebojne komunikacije in da sta se zmožna zelo dobro usklajevati. Le v teh okoliščinah je moč vzpostaviti in ohranjati skupno starševstvo, ki je dejansko v korist otrok. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da takoj, ko med roditeljema prihaja do nesporazumov in konfliktov, ni več pogojev za skupno starševstvo, hkrati pa ima pritožba tudi prav, da je treba odločbo o skupnem starševstvu odpraviti in spremeniti že v primeru, če eden od staršev ne pristaja več na skupno starševstvo.

Utemeljeno pa je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, saj tako iz zaslišanja strank kot izvedeniškega mnenja ne izhajajo zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe. Izkazane niso izjemne okoliščine, ki bi zahtevale takojšnjo ukrepanje, da se prepreči nasilje oziroma prepreči nastanek nenadomestljive škode, ki bi nastala otroku, če začasna odredba ne bi bila izdana. Le ob takšnih zatrjevanih in verjetnostno izkazanih okoliščinah bi bil predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, ker bi brez ustreznega začasnega ukrepanja po koncu postopka stranka ali otrok ne imela več možnosti učinkovitega pravnega varstva. Zaradi varstva koristi otrok je pri izdaji začasnih odredb pomembno, da se ohranja kontinuiran sistem varstva in vzgoje, kadar niso izkazane posebne okoliščine, ki bi narekovale izdajo začasne odredbe že pred pravnomočnostjo končne odločitve o dodelitvi otroka enemu izmed roditeljev. Iz navedenih razlogov je začasna odredba v teh sporih izjemen ukrep, ki se uporablja restriktivno, le ob izkazanih izjemnih okoliščinah, da se zavarujejo koristi otroka. Takšne izjemne okoliščine pa ne potrjuje izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da sta oba starša sposobna prevzeti vzgojo in varstvo ter oskrbo otrok, da sta otroka navezana na starša, ob tem, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da bi bila pomanjkljivost dodelitve otrok materi v tem, da bi morala otroka zamenjati okolje. Tožnica v predlogu ni dokazala teh izjemnih okoliščin, ob tem, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da otroka nista življenjsko ogrožena, zato je bil predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo v delu, v katerem tožnica izpodbija sklep (točka IV), s katerim je prvo sodišče zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe. V preostalem delu pa je pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo v izpodbijanem delu (točka I in III) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. in 355. člen ZPP).

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1256/2008.

(3) Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 912/2008.