VSL sodba IV Cp 3879/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je zvišalo preživninsko obveznost tožene stranke iz 83,46 EUR (in nazadnje zvišano z obvestilom CSD X. na 95,36 EUR) na 176,40 EUR mesečno.

2Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče ugotovilo pretirane stroške tožeče stranke in da sodišče ni upoštevalo različnih navedb tožene stranke glede stroškov tožeče stranke. Pritožuje se tudi zato, ker sodišče ni navedlo, da se je povečal dohodek matere in da ima toženec še eno preživninsko obveznost. Poleg tega meni toženec, da je zmotno stališče sodišča, da ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obveznostmi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi jasno in določno obrazložilo, kakšne so tožnikove potrebe (str. 6 prvostopenjske sodbe). Ti stroški po mnenju pritožbenega sodišča niso pretirani, temveč so ocenjeni okoliščinam primerno in se na njih pritožbeno sodišče izrecno sklicuje. Sodišče je tudi določno navedlo, da ima tožena stranka še preživninsko obveznost do A.P. (str. 6 in 7 prvostopenjske sodbe). Jasno in določno je ocenilo višino življenjskih potreb drugega otroka tožene stranke. Tudi na to oceno se pritožbeno sodišče izrecno sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je poleg tega določno navedlo, da je bila tožnikova mati v času določitve preživnine s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju v letu 2006 nezaposlena, in da je sedaj zaposlena v podjetju Y d.o.o. in da njena plača znaša 565,00 € (str. 6 prvostopenjske sodbe).

5Prvostopenjsko sodišče je moralo določiti preživnino glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/1976, št. 30/1986-ZNP, popr. v 20/1988, 1/1989, 14/1989, RS, št. 13/1994-ZN, 82/1994-ZN-B, 29/1995-ZPDF, 26/1999-ZPP, 70/2000-ZZNPOB, 64/2001, 110/2002-ZIRD, 16/2004, v nadaljevanju: ZZZDR). Pri tem mora upoštevati tudi v 2. odstavku 129.a člena ZZZDR naštete vrste otrokovih potreb. Določitev preživnine se opravi na podlagi ugotovitev sodišča o tem, in ne na podlagi trditev tožeče ali tožene stranke o otrokovih potrebah. Tako je prvostopenjsko sodišče ravnalo: ugotovilo je dohodke matere tožeče stranke in dohodke tožene stranke ter potrebe tožeče stranke glede na okoliščine, zlasti še glede na starost. Navedbe tožnikove matere in očeta (toženca) imajo za sodišče zgolj informativen pomen. To pač ne le zato, ker na njih ni vezano in lahko ugotavlja dejstva celo, če jih stranke niso navajale (3. odstavek 408. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). Še pomembnejše je, da sta za določitev preživnine odločilna prav dohodek zavezanca (tožene stranke), in na strani tožeče stranke starost in druge okoliščine, ne pa, koliko mati tožeče stranke dejansko porabi za tožečo stranko. Prav zato prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno odgovarjati na vsako podrobno trditev niti tožnikove matere, niti toženca (tožnikovega očeta) o potrebah tožeče stranke.

6Prav pa ima toženec s svojo grajo, da preživninska obveznost nima prednosti pred vsemi drugimi obveznostmi. Sodišče mora primerno upoštevati tudi stroške bivanja preživninskega zavezanca. Ti stroški lahko nastajajo tako kot stroški najema stanovanja kot tudi kot stroški odplačila za posojilo za nakup stanovanja. Upoštevni so eni in drugi. Vendar pa je odločilno le, ali je tudi ob upoštevanju stroškov za odplačilo posojil za nakup stanovanja preživnina primerna glede na zmožnosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je.

7Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na temelju 1. odstavka 351. člena ZPP.

8Ker pritožnik s tožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP).