VDSS sklep Psp 374/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je izpodbijano odločbo z dne 7. 7. 2009 odpravilo in ugotovilo, da je pri tožnici tudi od 20. 3. 2008 dalje podana 6. stopnja telesne okvare in ima tožnica še nadalje pravico do invalidnine za 6. stopnjo telesne okvare (točka 1 izreka sodbe), zavrnilo pa zahtevek, da se tožnici prizna pravica do invalidnine za 5. stopnjo telesne okvare, to je 60 % telesno okvaro ter, da ji je dolžan toženec izdati odločbo o odmeri invalidnine za 5. stopnjo telesne okvare (točka 2 izreka sodbe).

Zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da se glede na dinamiko bolezenskih sprememb ne more upoštevati klinični pregled sodnega izvedenca specialista ortopeda, opravljen v letu 2011. Že ta je pri osebnem pregledu dne 23. 3. 2011 ugotovil, da je ohromitev mišic desnega spodnjega uda bistveno večja, kot je bila ocenjena na EMG pregledu dne 20. 3. 2008. Pa tudi sicer je sodni izvedenec na podlagi osebnega pregleda ugotavljal razširjeno slabost mišic celotne desne spodnje okončine, v medicinski dokumentaciji, ki jo je imela na voljo IK II. stopnje dne 19. 5. 2009 pa ni bilo medicinskih poročil o tako razširjeni slabosti mišic. Opisane slabosti mišic imajo možen vir v prizadetosti drugih živcev ledveno – križnega pleteža, kar pa ni objektivirano s strani nevrofiziologa ali celo z objektivnimi preiskavami. Sodni izvedenec je podal telesno okvaro na način, ki ne izhaja iz veljavnega Seznama telesnih okvar po Samoupravnem sporazumu, ki ga uporabljajo izvedenski organi ZPIZ Slovenije pri ocenjevanju telesnih okvar. Ocene ne dosegajo višino TO po seznamu TO, to je vsaj 30 %, da bi te ocene bile uporabne za priznanje 30 % telesne okvare. Veljavni seznam telesnih okvar ne vsebuje kriterija „pareza glutealnih mišic“ in prištetje 15 % telesne okvare zaradi takšne okvare po tem seznamu ni možno. Seznam tudi ne določa po 10 % telesno okvaro za parezo femoralisa in parezo ishiadikusa, niti se telesne okvare ne seštevajo na način, kot ga je uporabil sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju. Toženka meni, da pri tožnici od 20. 3. 2008 dalje ni podana 30 % telesna okvara po poglavju IV., A, točka 2d – popolna ohromelost peronealnega živca, saj gre za prizadetost samo enega nevrofiziološkega kompleksa (prizadete mišice in skupine živčnih vlaken, ki jih oskrbujejo). Pri tožnici so hude, vendar le delno razživčene peronealne mišice desnega spodnjega uda, ki jih oskrbuje pretežno korenina L5. Ker so delno prizadete še nekatere druge mišične skupine desnega spodnjega uda, katerih oživčevje poteka v vlaknih ishiadičnega živca, je smiselno ocenjevati stopnjo telesne okvare s prizadetostjo desnega ishiadičnega živca (40 % TO po poglavju V., A, točka 2c), čeprav je dejanska okvara višje, na ravni ledveno – križnih korenin. Vsekakor pa je nepravilno združevati posledice okvare ishiadičnega in peronialnega živca, ker gre za prizadetost istih živčnih vlaken, le na različnih višinah. Določitev 30 % telesne okvare temelji tako na individualni uporabi lastno prirejenih kriterijev mimo veljavnih kriterijev Seznama telesnih okvar po Samoupravnem sporazumu iz leta 1983. Takšna odločitev sodišča pomeni tudi kršitev določbe 3. odstavka 143. člena ZPIZ-1, saj je 30 % telesna okvara na dan 20. 3. 2008 podana mimo veljavnega seznama telesnih okvar, kar posledično pomeni, da pri tožnici ni podana skupna 50 % telesna okvara, ki naj bi nastala dne 20. 3. 2008 zaradi posledic bolezni. Izvedenec je tudi obrazložil, da EMG pred dvema letoma kaže nižjo okvaro, kot jo sedaj klinično ocenjuje tako, da že sam ugotavlja, da je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju tožnice po izdaji dokončne odločbe toženke. Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe po stanju, podanem v času do zaključka postopka pri toženi stranki in je tako omejeno na dejansko in pravno stanje zadeve po stanju, kot je bilo na podlagi medicinskih izvidov ugotovljeno v postopku pri toženki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, kakšno je bilo stanje tožnice na dan izdaje dokončne odločbe dne 7. 7. 2009.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 7. 7. 2009, s katero se je pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote ... z dne 3. 4. 2009 zavrnila, izpodbijana odločba pa odpravila. Pri tožnici je od 20. 3. 2008 obstajala 40 % telesna okvara nastala kot posledica bolezni in v posledici tega zavarovanka od 1. 4. 2008 dalje nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro; izplačevanje invalidnine po odločbi z dne 30. 5. 2008 se s 1. 8. 2009 ustavi, do tega dne izplačani zneski se ne poračunajo. Z odločbo Območne enote ... z dne 3. 4. 2009 je bilo odločeno, da zavarovanka nima pravice do invalidnine za telesno okvaro v višjem znesku.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravje. Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (144. člen ZPIZ-1), stopnje telesnih okvar pa so razvrščene v osem skupin. Kot podzakonski akt se glede telesnih okvar uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam TO; Ur. l. SFRJ, št. 38/83 s spremembami).

Telesne okvare, ki niso vsebovane v seznamu telesnih okvar, ne pomenijo telesne okvare v smislu definicije iz 1. odstavka 143. člena zakona, zato zavarovanec na podlagi take telesne okvare ne more pridobiti pravice do invalidnine.

Iz izvedenskega mnenja postavljenega sodnega izvedenca prof. dr. V.P. izhaja, da je telesne okvare ocenjeval na podlagi meritev, ki jih je opravil pri osebnem pregledu. Osebni pregled je bil opravljen dne 23. 3. 2011. Pokazal je, da je ohromitev mišic desnega spodnjega uda bistveno večja kot je bila ocenjena na EMG pregledu. V zvezi s tem toženka v pritožbi (pred tem pa že v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2011 in v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2011) pravilno opozarja, da je potrebno presojati zdravstveno stanje in s tem telesne okvare tožnice, kakor so bile podane na dan dokončne odločbe toženke in ne kasneje. Dokončna odločba toženke je bila izdana dne 7. 7. 2009, EMG je bil opravljen pred tem dne 20. 3. 2008, pokazal je, da je pri tožnici prisotna stara hudo nevrogena okvara v mišicah L5 desno, brez znakov sveže denervacije. Izvedenec je menil, na podlagi kliničnega pregleda, da je ohromitev mišic desnega spodnjega uda bistveno večja, kot je bila ocenjena takrat na EMG pregledu. Sodišče pri tem ni ugotavljalo, kakšno je bilo stanje telesne okvare tožnice na dan izdaje dokončne odločbe, torej ali je bilo takšno kot je navedeno v izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 19. 5. 2009 in kdaj je prišlo do poslabšanja, kot ga opisuje sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju. Navedeno je relevantno za odločitev v predmetni zadevi, saj v kolikor do dneva izdaje dokončne odločbe pri tožnici še ni obstajala telesna okvara, kakor jo je ugotavljal izvedenec na podlagi osebnega pregleda v marcu 2011, bo potrebo zahtevek tožnice zavrniti.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti stanje telesne okvare tožnice v času do izdaje dokončne odločbe, torej do zaključka postopka pri toženi stranki. To bo naredilo na takšen način, da bo zaslišalo sodnega izvedenca, ki je podal dosedanje izvedensko mnenje in ob tem razčistila še morebitna vprašanja, ki se nanašajo na samo ocenjevanje telesnih okvar po Seznamu TO in izvedlo morebiti še druge dokaze, da bo dejansko stanje popolnoma ugotovljeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.