VSRS Sodba XI Ips 41447/2011-252

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 41447/2011 z dne 8. 9. 2011 zoper obdolženo J. V. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožbo obdolženkinega zagovornika s sklepom II Ks 41447/2011 z dne 9. 9. 2011 zavrnil.

2Zoper navedena sklepa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkin zagovornik ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženko odpravi, saj priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva uveljavlja samo zmotne zaključke o dejanskem stanju, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, ne navaja pa zakonskih razlogov za izpodbijanje sklepa z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče je utemeljeno zaključilo, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženka na prostosti kazniva dejanja ponavljala, saj na to kažejo način storitve kaznivega dejanja, dejstvo, da je bila za istovrstno kaznivo dejanje že obsojena ter osebne značilnosti obdolženke.

4Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolženki in njenemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Po ustaljeni sodni praksi je navedeno določbo potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če iz teh okoliščin izhaja, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Ob tem mora sodišče presoditi tudi, ali je zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja varnost ljudi ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

6V obravnavanem primeru je sodišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na težo dejanja oziroma obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka izvršila kar sedem kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1, medtem ko je na na strani subjektivnih okoliščin navedlo dejstvo, da je obdolženka že bila pravnomočno obsojena za istovrstno kaznivo dejanje, iz česar je mogoče sklepati na njen nekritičen odnos do tovrstnih kaznivih dejanj.

7Upoštevaje navedene okoliščine je sodišče utemeljeno sklepalo o obstoju ponovitvene nevarnosti, pravilno pa je presodilo tudi, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Poudariti je potrebno, da je pri kaznivih dejanjih, s katerimi se zdravje ali življenje ljudi hudo ogroža, za odreditev pripora potrebna nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot pri tistih dejanjih, pri katerih je stopnja ogrožanja navedenih dobrin nižja, pri čemer je bilo v sodni praksi že večkrat sprejeto stališče, da gre pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili za visoko stopnjo ogrožanja življenja in zdravja ljudi.

8Zaključkov sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti ne morejo izpodbiti navedbe zahteve, da se obdolženki očita zgolj posredovanje pri prometu z mamili, česar na prostosti ne more ponavljati, saj so akterji, s katerimi je sodelovala, odkriti in v priporu. Državni tožilec je zoper obdolženko predlagal odreditev pripora na podlagi utemeljenega suma, da je izvršila sedem kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1, in sicer tako, da je drogo prenašala z namenom prodaje, posredovala pri prodaji ter drogo tudi sama prodajala. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da vloga obdolženke ni bila nepomembna ter da je bila v kontaktu s širšim krogom preprodajalcev prepovedanih drog, tako s soobdolženim E. H., kot tudi z manjšimi preprodajalci, izhaja, da obdolženka pri izvrševanju kaznivih dejanj ni bila izključno vezana na soobdolžence.

9Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika, da predkaznovanost obdolženki ne sme iti v škodo, saj ni specialni povratnik. Obdolženka je bila pred izvršitvijo obravnavanih kaznivih dejanj že pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ, torej za istovrstno kaznivo dejanje, zato je sodišče obdolženkino predkaznovanost utemeljeno upoštevalo pri presoji ponovitvene nevarnosti. Po drugi strani pa sodišče na nevarnost, da bo obdolženka na prostosti ponavljala kazniva dejanja ni sklepalo na podlagi njenega premoženjskega stanja. Navedbe zagovornika, da nihče ne more obdolženki očitati, da je eksistencialno odvisna od prodaje drog, saj je redno zaposlena kot natakarica, so zato irelevantne. Na presojo, ali je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost pa ne more imeti nikakršnega vpliva niti stališče zagovornika, da bi morala policija ukrepati že oktobra 2010, ko je izvedela za prvo kaznivo dejanje in ko razlogi za pripor še niso bili podani.

10Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.